Page 273 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 273
idejna in umetniška identiteta mladinskih zborov med obema vojnama
posebni gostje.46 Šuligoj je imel pretanjen občutek za glasbeno literaturo in
je znal zbrati najtehtnejše in kompozicijsko primerne skladbe, s katerimi se
je zbor izkazal tako po tehnični kot muzikalni plati, ne glede na to, ali so
izvajali priredbe ljudskih ali umetne pesmi. Najprej se je naslonil na Emila
Adamiča in Slavka Osterca, ki sta se njegovim sugestijam odzvala in pisala
na ljudska in sodobna pesniška besedila ter postala velika prijatelja in po-
krovitelja zbora. Številne pesmi sta zboru tudi posvetila. Osterc med drugi-
mi tudi svoj znameniti Kvartet na satirično basensko besedilo ruskega pi-
satelja Ivana Krilova (1769–1844), s katerim je simbolično ošvrknil tedanjo
jugoslovansko vlado, kot sokrivo za šibko socialno stanje rudarskih otrok.
Skladbo je Osterc opredelil kot atonalno.47 Delo sicer kaže atonalne težnje,
vendar vsebuje tudi tonalne centre in še danes velja za eno najzahtevnejših
skladb mladinske literature medvojnega časa.
Do leta 1934, ob 100 koncertu, je imel Trboveljski slavček kot promo-
tor slovenske in slovanske sodobne mladinske zborovske literature zaokro-
ženo tehten repertoar, ki je večinoma obsegal modernistična dela Emila
Adamiča, Marija Kogoja, Slavka Osterca, Zorka Prelovca, Karola Pahorja,
Vasilija Mirka, Matije Bravničarja in drugih slovenskih avtorjev, med kom-
pozicijami hrvaških in srbskih skladateljev pa so bile skladbe Zlatka Grgo-
ševića, Marka Tajčevića, Ivana Matetića-Ronjgova, Miloja Milojevića, Petra
Krstića, Mladena Pozajića, Stevana Mokranjca in ne nazadnje Borisa Pa-
pandopula. Vsi omenjeni so sodili med najvidnejše slovenske oziroma ju-
goslovanske skladatelje, njihova dela za Trboveljski slavček pa izstopajo po
aktualnih besedilih in takrat sodobnih kompozicijskih prijemih, ki so zah-
tevali odlično pevsko tehniko, pretanjen posluh in zavzet odnos do poved-
nosti besedil. Šuligoj je namreč kmalu izčrpal Kumarjevo zbirko Otroških
pesmi iz leta 1924, predvsem pa je potreboval skladbe z drugačno vsebino,
ideološko naravnane na družbene razmere, v katerih je deloval. Kot se je iz-
kazalo, so prav pesmi s socialno noto poslušalce najbolj prepričale in ganile.
Pregled priredb ljudskih pesmi kaže na to, da so bile izvirne predloge zgolj
zvočno ogrodje za modernistične poteze in povsem nov pristop do prede-
lav ljudskih motivov. V splošnem prevladuje iskanje novih sozvočij, menja-
vanje slogovnih značilnosti, uveljavljanje novih kompozicijskih tehnik, in-
tervalno in harmonsko slikovita in pevsko zahtevna dela, ki segajo do roba
ekspresivnosti in celo do atonalnosti. Ob tem se zdi povsem naravno, da so
skladatelji premišljeno izbirali besedila, glasbeni stavek pa ostrili toliko, da
je bil za otroško dojemanje glasbe muzikalno in tehnično sprejemljiv, ven-
46 Prav tam, 21.
47 Prav tam.
271
posebni gostje.46 Šuligoj je imel pretanjen občutek za glasbeno literaturo in
je znal zbrati najtehtnejše in kompozicijsko primerne skladbe, s katerimi se
je zbor izkazal tako po tehnični kot muzikalni plati, ne glede na to, ali so
izvajali priredbe ljudskih ali umetne pesmi. Najprej se je naslonil na Emila
Adamiča in Slavka Osterca, ki sta se njegovim sugestijam odzvala in pisala
na ljudska in sodobna pesniška besedila ter postala velika prijatelja in po-
krovitelja zbora. Številne pesmi sta zboru tudi posvetila. Osterc med drugi-
mi tudi svoj znameniti Kvartet na satirično basensko besedilo ruskega pi-
satelja Ivana Krilova (1769–1844), s katerim je simbolično ošvrknil tedanjo
jugoslovansko vlado, kot sokrivo za šibko socialno stanje rudarskih otrok.
Skladbo je Osterc opredelil kot atonalno.47 Delo sicer kaže atonalne težnje,
vendar vsebuje tudi tonalne centre in še danes velja za eno najzahtevnejših
skladb mladinske literature medvojnega časa.
Do leta 1934, ob 100 koncertu, je imel Trboveljski slavček kot promo-
tor slovenske in slovanske sodobne mladinske zborovske literature zaokro-
ženo tehten repertoar, ki je večinoma obsegal modernistična dela Emila
Adamiča, Marija Kogoja, Slavka Osterca, Zorka Prelovca, Karola Pahorja,
Vasilija Mirka, Matije Bravničarja in drugih slovenskih avtorjev, med kom-
pozicijami hrvaških in srbskih skladateljev pa so bile skladbe Zlatka Grgo-
ševića, Marka Tajčevića, Ivana Matetića-Ronjgova, Miloja Milojevića, Petra
Krstića, Mladena Pozajića, Stevana Mokranjca in ne nazadnje Borisa Pa-
pandopula. Vsi omenjeni so sodili med najvidnejše slovenske oziroma ju-
goslovanske skladatelje, njihova dela za Trboveljski slavček pa izstopajo po
aktualnih besedilih in takrat sodobnih kompozicijskih prijemih, ki so zah-
tevali odlično pevsko tehniko, pretanjen posluh in zavzet odnos do poved-
nosti besedil. Šuligoj je namreč kmalu izčrpal Kumarjevo zbirko Otroških
pesmi iz leta 1924, predvsem pa je potreboval skladbe z drugačno vsebino,
ideološko naravnane na družbene razmere, v katerih je deloval. Kot se je iz-
kazalo, so prav pesmi s socialno noto poslušalce najbolj prepričale in ganile.
Pregled priredb ljudskih pesmi kaže na to, da so bile izvirne predloge zgolj
zvočno ogrodje za modernistične poteze in povsem nov pristop do prede-
lav ljudskih motivov. V splošnem prevladuje iskanje novih sozvočij, menja-
vanje slogovnih značilnosti, uveljavljanje novih kompozicijskih tehnik, in-
tervalno in harmonsko slikovita in pevsko zahtevna dela, ki segajo do roba
ekspresivnosti in celo do atonalnosti. Ob tem se zdi povsem naravno, da so
skladatelji premišljeno izbirali besedila, glasbeni stavek pa ostrili toliko, da
je bil za otroško dojemanje glasbe muzikalno in tehnično sprejemljiv, ven-
46 Prav tam, 21.
47 Prav tam.
271
