Page 299 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 299
ustvarjalnost pr imorskih skladateljev med italijansko okupacijo pr imorske ...
padajo navzkrižni globalni interesi, pogostoma na nasilen in tudi krvav
način. Nasilno premikanje meja je bilo za Slovenijo vso zgodovino bole-
ča stalnica. Prebivalci dežel na tem srednjeevropskem prostoru, ki se ču-
tijo pripadni slovenski narodni identiteti, so posledično menjaje prebivali
zdaj znotraj in zdaj zunaj upravnih meja, ki niso sovpadale z mejami na-
roda, ki mu pripadajo. Meje so določale usode na bojiščih in interesi meja-
šev. Da je zemlja ob meji najslajša, je pregovorno stoletna izkušnja kmetov.
Za maloštevilne narode pa je lahko tak princip v določenih obdobjih ano-
mije in nasilja usoden.
Ob pogledu v zgodovino – tudi zelo daleč – opazimo pomenljivo zako-
nitost, da moramo govoriti ne o »vojnah Slovencev«, temveč o »vojnih spo-
padih na slovenskih tleh«.4 Tak je bil npr. davni vojni spopad »ad Frigidum«
med vzhodnorimskim cesarjem Teodozijem I. in samozvancem zahodnega
dela rimskega cesarstva Flavijem Evgenijem leta 394 – ne po naključju – rav-
no na področju Primorske pod Nanosom, pri reki Vipavi (lat. Frigidus). Tudi
obe veliki vojni dvajsetega stoletja sta bili takšni, le da spopad ni bil fronta-
len med vojskama, marveč okupacijski. Da je Slovenija od leta 1945 pa vse
do nedavnega služila za tečaj »železne zavese«, oz. kot »latentna vojna kraji-
na« v času t. i. hladne vojne, je bolj pravilo kot izjema. To je veljalo še posebej
za njeno zahodno mejo, ki je zopet razdelila isto provinco in isti narod – pi-
morske Slovence. Če se je Slovenija po letu 1991 znova znašla tam, kjer je bila
ves čas od konca antike pa vse do leta 1918, pomeni le, da se je vrnila v svoj
prvotni položaj križišča – zemljepisno, civilizacijsko, kulturno in interesno.
Dokaz povedanemu je zgodovinsko dejstvo, da je po rapalski pogod-
bi (12.11.1920) – mimo Wilsonove zahteve – celotna Primorska in Notranj
ska vse do Planine, Javornika in Snežnika pristala pod italijansko kraljevi-
no. S tem je bil izpolnjen pogoj, s katerimi je Italija leta 1915 – po navidezni
devetmesečni nevtralnosti ob izbruhu prve svetovne voje – s podpisom lon-
donskega pakta (26. aprila 1915) prestopila iz svojega zavezništva centralnih
sil (Avstro-Ogrska, Nemčija, Bolgarija in Otomanski imperij) v antantno
zvezo in z vojno napovedjo dotedanji zaveznici Avstriji zakrivila »vero-
lomstvo«.5 Vojna napoved Italije in dejstvo, da je vojna napoved začela ve-
4 Ker ni neposreden predmet naše razprave, tukaj odmislimo segment krvavega revo-
lucionarnega spopada, ki ga je bolj ali manj tajno pripravila in izvedla komunistič-
na partija, o čemer še teče zgodovinska razprava ob vedno novih dejstvih in doku-
mentih. Spopad sam pa tudi ni bil ekspanzionistično agresorski, marveč se je zgodil
znotraj naroda samega kot državljanska vojna v vojni.
5 Tako je slovenski časopis Domoljub 27. maja 1915 na prvi strani označil italijansko
vojno napoved.
297
padajo navzkrižni globalni interesi, pogostoma na nasilen in tudi krvav
način. Nasilno premikanje meja je bilo za Slovenijo vso zgodovino bole-
ča stalnica. Prebivalci dežel na tem srednjeevropskem prostoru, ki se ču-
tijo pripadni slovenski narodni identiteti, so posledično menjaje prebivali
zdaj znotraj in zdaj zunaj upravnih meja, ki niso sovpadale z mejami na-
roda, ki mu pripadajo. Meje so določale usode na bojiščih in interesi meja-
šev. Da je zemlja ob meji najslajša, je pregovorno stoletna izkušnja kmetov.
Za maloštevilne narode pa je lahko tak princip v določenih obdobjih ano-
mije in nasilja usoden.
Ob pogledu v zgodovino – tudi zelo daleč – opazimo pomenljivo zako-
nitost, da moramo govoriti ne o »vojnah Slovencev«, temveč o »vojnih spo-
padih na slovenskih tleh«.4 Tak je bil npr. davni vojni spopad »ad Frigidum«
med vzhodnorimskim cesarjem Teodozijem I. in samozvancem zahodnega
dela rimskega cesarstva Flavijem Evgenijem leta 394 – ne po naključju – rav-
no na področju Primorske pod Nanosom, pri reki Vipavi (lat. Frigidus). Tudi
obe veliki vojni dvajsetega stoletja sta bili takšni, le da spopad ni bil fronta-
len med vojskama, marveč okupacijski. Da je Slovenija od leta 1945 pa vse
do nedavnega služila za tečaj »železne zavese«, oz. kot »latentna vojna kraji-
na« v času t. i. hladne vojne, je bolj pravilo kot izjema. To je veljalo še posebej
za njeno zahodno mejo, ki je zopet razdelila isto provinco in isti narod – pi-
morske Slovence. Če se je Slovenija po letu 1991 znova znašla tam, kjer je bila
ves čas od konca antike pa vse do leta 1918, pomeni le, da se je vrnila v svoj
prvotni položaj križišča – zemljepisno, civilizacijsko, kulturno in interesno.
Dokaz povedanemu je zgodovinsko dejstvo, da je po rapalski pogod-
bi (12.11.1920) – mimo Wilsonove zahteve – celotna Primorska in Notranj
ska vse do Planine, Javornika in Snežnika pristala pod italijansko kraljevi-
no. S tem je bil izpolnjen pogoj, s katerimi je Italija leta 1915 – po navidezni
devetmesečni nevtralnosti ob izbruhu prve svetovne voje – s podpisom lon-
donskega pakta (26. aprila 1915) prestopila iz svojega zavezništva centralnih
sil (Avstro-Ogrska, Nemčija, Bolgarija in Otomanski imperij) v antantno
zvezo in z vojno napovedjo dotedanji zaveznici Avstriji zakrivila »vero-
lomstvo«.5 Vojna napoved Italije in dejstvo, da je vojna napoved začela ve-
4 Ker ni neposreden predmet naše razprave, tukaj odmislimo segment krvavega revo-
lucionarnega spopada, ki ga je bolj ali manj tajno pripravila in izvedla komunistič-
na partija, o čemer še teče zgodovinska razprava ob vedno novih dejstvih in doku-
mentih. Spopad sam pa tudi ni bil ekspanzionistično agresorski, marveč se je zgodil
znotraj naroda samega kot državljanska vojna v vojni.
5 Tako je slovenski časopis Domoljub 27. maja 1915 na prvi strani označil italijansko
vojno napoved.
297
