Page 205 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 205
doživljajska pedagogika v sloveniji skozi teorijo in prakso
vanja, s kvaliteto odnosa, z možnostmi in priložnostmi v učenju, ki ostaja-
jo neizkoriščene kljub vedenju.
Zdi se, kot da nočemo imeti boljše šole. Kot da je Althusser šolo za ve-
komaj ponudil politiki, ki ima samo en interes in to je vladati. Lažje vlada-
jo, če je kritična misel odsotna, če je negativna selekcija pri izbiri učiteljskih
poklicev, če je rezultat zašolan otrok, mladostnik, mlad odrasli, ki je brez
kompetenc uvida v dejansko stanje, ki je oropan širokega, zvedavega, rado-
vednega otroštva, uporabnih znanj, kritičnosti. Svojo odličnost izkazujejo
z znanji potrebnimi za nacionalna preverjanja znanj, maturo, diplomo ipd.,
ki pa v realnem življenju odsevajo posameznika, ki se ve učiti, naučiti, ne
glede na to, ali ga to zanima, ne glede na to, ali je to uporabno. Največkrat
že ob objavi rezultatov omenjena znanja izgubijo na veljavi in teži.
Če v to godljo vštejemo še dejstvo, da šola samo potrjuje socialno
stratifikacijo, to pomeni, da obstaja za nekatere šola kot prekletstvo, nekaj,
kamor zelo hitro hodijo s težavo, nemotiviranostjo, nesrečo. Kakorkoli že,
ni vse črno-belo. Vsekakor pa bi si šola lahko pričarala veliko več barv, pes-
trosti, svobode in avtonomije, ne pa da se udinja samooklicani politični
eliti, ki je brez dneva prakse ali realne prakse in nikoli ni bila del šolske-
ga vsakdana, razen kot učenci, mnogi že toliko let nazaj, da se še komaj
kaj spomnijo. Pogosto tudi nimajo izobrazbe s področja, a ga kljub temu
najbolj obvladajo in so nedotakljivi. Šolstvo je subtilno telo, v katerega bi
bilo potrebno vlagati veliko, veliko več, saj pomeni razvoj družbe, pome-
ni odnos družbe do prihodnosti, pomeni osnovo za samospoštovanje in za
spoštovanje lastne domovine, na katero bi lahko bili najbolj ponosni, pa žal
nismo.
Zato je potrebno zavzeti ne samo kritično misel, ampak zahtevo po
spremembi, zahtevo po tem, da bodo otroci dobili takšna znanja, takšne
odnose in takšne možnosti, da bo šolski prostor res učenje za življenje in
prostor, kamor bodo otroci želeli vstopati. Vse parole okrog šol so videti le
kot politične floskule. Za zaključek tega razmišljanja si bom izposodil rek
Alexandra Dumasa ml., ki se sprašuje, kako to, da imamo toliko inteligent-
nih otrok in toliko neumnih odraslih.
Sklep
Vsak drobec znanja, ki ga učenec pridobi sam – vsak problem, ki ga sam
reši – postane mnogo bolj njegov, kot bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je spod-
budila učenčev uspeh, koncentracija misli, potrebnih zanj in vznemirjenje,
ki sledi zmagoslavju, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin, kot
203
vanja, s kvaliteto odnosa, z možnostmi in priložnostmi v učenju, ki ostaja-
jo neizkoriščene kljub vedenju.
Zdi se, kot da nočemo imeti boljše šole. Kot da je Althusser šolo za ve-
komaj ponudil politiki, ki ima samo en interes in to je vladati. Lažje vlada-
jo, če je kritična misel odsotna, če je negativna selekcija pri izbiri učiteljskih
poklicev, če je rezultat zašolan otrok, mladostnik, mlad odrasli, ki je brez
kompetenc uvida v dejansko stanje, ki je oropan širokega, zvedavega, rado-
vednega otroštva, uporabnih znanj, kritičnosti. Svojo odličnost izkazujejo
z znanji potrebnimi za nacionalna preverjanja znanj, maturo, diplomo ipd.,
ki pa v realnem življenju odsevajo posameznika, ki se ve učiti, naučiti, ne
glede na to, ali ga to zanima, ne glede na to, ali je to uporabno. Največkrat
že ob objavi rezultatov omenjena znanja izgubijo na veljavi in teži.
Če v to godljo vštejemo še dejstvo, da šola samo potrjuje socialno
stratifikacijo, to pomeni, da obstaja za nekatere šola kot prekletstvo, nekaj,
kamor zelo hitro hodijo s težavo, nemotiviranostjo, nesrečo. Kakorkoli že,
ni vse črno-belo. Vsekakor pa bi si šola lahko pričarala veliko več barv, pes-
trosti, svobode in avtonomije, ne pa da se udinja samooklicani politični
eliti, ki je brez dneva prakse ali realne prakse in nikoli ni bila del šolske-
ga vsakdana, razen kot učenci, mnogi že toliko let nazaj, da se še komaj
kaj spomnijo. Pogosto tudi nimajo izobrazbe s področja, a ga kljub temu
najbolj obvladajo in so nedotakljivi. Šolstvo je subtilno telo, v katerega bi
bilo potrebno vlagati veliko, veliko več, saj pomeni razvoj družbe, pome-
ni odnos družbe do prihodnosti, pomeni osnovo za samospoštovanje in za
spoštovanje lastne domovine, na katero bi lahko bili najbolj ponosni, pa žal
nismo.
Zato je potrebno zavzeti ne samo kritično misel, ampak zahtevo po
spremembi, zahtevo po tem, da bodo otroci dobili takšna znanja, takšne
odnose in takšne možnosti, da bo šolski prostor res učenje za življenje in
prostor, kamor bodo otroci želeli vstopati. Vse parole okrog šol so videti le
kot politične floskule. Za zaključek tega razmišljanja si bom izposodil rek
Alexandra Dumasa ml., ki se sprašuje, kako to, da imamo toliko inteligent-
nih otrok in toliko neumnih odraslih.
Sklep
Vsak drobec znanja, ki ga učenec pridobi sam – vsak problem, ki ga sam
reši – postane mnogo bolj njegov, kot bi bil sicer. Dejavnost uma, ki je spod-
budila učenčev uspeh, koncentracija misli, potrebnih zanj in vznemirjenje,
ki sledi zmagoslavju, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin, kot
203
