Page 200 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 200
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
okolja lahko zmanjša verjetnost nesreče, ker prepoznavajo poten-
ciale za nesrečo, kar pogosto zadostuje, da se vedênje spremeni.
4. Kadar je ustrezno, umaknemo elemente, ki so lahko potencial-
no nevarni. Če usmerjanje pozornosti na nevarnost ne deluje,
umaknemo nevarnost, dokler umikanje ne povečuje tveganja, da
se zgodi ta ali druga nevarnost.
5. Izogibajmo se nevarnim situacijam. Če ne moremo odstraniti ne-
varnosti, se ji skušajmo izogniti. To lahko pomeni spremembo
poteka doživljajskopedagoškega projekta. Spremenimo dejavnost
popolnoma v drugačno smer, uberimo nov načrt, skličimo posta-
nek, prekličimo program in dejavnost. Za namen projekta je ob-
časno nujno, da se soočimo z nevarnostmi.
6. Identificirajmo in klasificirajmo nevarne situacije. Če nevarnosti
ne moremo odstraniti ali se jim izogniti, je verjetno, da se bomo
morali boriti z njimi, zato jih bomo morali klasificirati kot iz-
vor izgube ali kot tveganje (pogoji, ki vplivajo na verjetnost izgu-
be). Ta klasifikacija bi morala omogočiti, da bi se srečali z nevar-
nostmi, ko so tveganja minimalna, s tem bi reducirali tveganje
nesreče.
7. Ocenimo tveganje in ponovno klasificirajmo nevarnost. Če se ne
moremo izogniti nevarnosti, ocenimo tveganje potencialne nes-
reče. Nato bi morali ponovno klasificirati nevarnosti kot nevar-
nosti iz okolja, ki temeljijo na okoliščinah, ali kot človeške ne-
varnosti, ki temeljijo na skupini. Ta ponovna klasifikacija nam
omogoči, da bi prepoznali, ali potencial za preseganje teh dveh sil
in tveganje za nesrečo obstaja.
8. Ocenimo potencialne izgube. Če se kombinacija človeške nevar-
nosti in nevarnosti iz okolja pojavi, potem ocenimo verjetnost iz-
gube. Odgovorimo si na dve vprašanji: »Koliko preseganja je pri-
čakovanega?«, »Koliko je mogoče, da bo ta kombinacija vodila do
nesreče?« Spomnimo se, da bolj številne in močnejše nevarnosti
vodijo do večje verjetnosti za nesrečo. Zato bi morali identificira-
ti ter oceniti število in moč nevarnosti v človeški kategoriji in ka-
tegoriji okolja.
9. Zmanjšajmo izgube. Če se pojavi tveganje za nesrečo kot verje-
tnost, toda še vedno ne kot absolutna verjetnost, izberimo potek
dejanj, za katera je izid nesreče sprejemljivejši.
198
okolja lahko zmanjša verjetnost nesreče, ker prepoznavajo poten-
ciale za nesrečo, kar pogosto zadostuje, da se vedênje spremeni.
4. Kadar je ustrezno, umaknemo elemente, ki so lahko potencial-
no nevarni. Če usmerjanje pozornosti na nevarnost ne deluje,
umaknemo nevarnost, dokler umikanje ne povečuje tveganja, da
se zgodi ta ali druga nevarnost.
5. Izogibajmo se nevarnim situacijam. Če ne moremo odstraniti ne-
varnosti, se ji skušajmo izogniti. To lahko pomeni spremembo
poteka doživljajskopedagoškega projekta. Spremenimo dejavnost
popolnoma v drugačno smer, uberimo nov načrt, skličimo posta-
nek, prekličimo program in dejavnost. Za namen projekta je ob-
časno nujno, da se soočimo z nevarnostmi.
6. Identificirajmo in klasificirajmo nevarne situacije. Če nevarnosti
ne moremo odstraniti ali se jim izogniti, je verjetno, da se bomo
morali boriti z njimi, zato jih bomo morali klasificirati kot iz-
vor izgube ali kot tveganje (pogoji, ki vplivajo na verjetnost izgu-
be). Ta klasifikacija bi morala omogočiti, da bi se srečali z nevar-
nostmi, ko so tveganja minimalna, s tem bi reducirali tveganje
nesreče.
7. Ocenimo tveganje in ponovno klasificirajmo nevarnost. Če se ne
moremo izogniti nevarnosti, ocenimo tveganje potencialne nes-
reče. Nato bi morali ponovno klasificirati nevarnosti kot nevar-
nosti iz okolja, ki temeljijo na okoliščinah, ali kot človeške ne-
varnosti, ki temeljijo na skupini. Ta ponovna klasifikacija nam
omogoči, da bi prepoznali, ali potencial za preseganje teh dveh sil
in tveganje za nesrečo obstaja.
8. Ocenimo potencialne izgube. Če se kombinacija človeške nevar-
nosti in nevarnosti iz okolja pojavi, potem ocenimo verjetnost iz-
gube. Odgovorimo si na dve vprašanji: »Koliko preseganja je pri-
čakovanega?«, »Koliko je mogoče, da bo ta kombinacija vodila do
nesreče?« Spomnimo se, da bolj številne in močnejše nevarnosti
vodijo do večje verjetnosti za nesrečo. Zato bi morali identificira-
ti ter oceniti število in moč nevarnosti v človeški kategoriji in ka-
tegoriji okolja.
9. Zmanjšajmo izgube. Če se pojavi tveganje za nesrečo kot verje-
tnost, toda še vedno ne kot absolutna verjetnost, izberimo potek
dejanj, za katera je izid nesreče sprejemljivejši.
198
