Page 202 - Marovič, Mateja, in Andreja Sinjur, ur. 2018. Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 202
večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov
Termin »doživljajska pedagogika« danes največkrat razumemo
kot naravno3-športno usmerjene dejavnosti: na vodi, kopnem in v zra-
ku. Omenjeno razumevanje je po mnenju nekaterih enostransko in ozko,
saj se usmerja (samo) v zunanje pedagoške dejavnosti – »outdoor«, ter ne
poudarja notranjih, zaprtih4 pedagoških dejavnosti, prostorov – »indoor«
(Ziegenspeck, 2005; Fischer, 2004; Michl, 2000, v Krajnčan, 2007).
Poleg doživljajske pedagogike se v literaturi pojavljata še izraza »avan-
turistične« in »akcijske pedagogike«, ki sta sopomenki terminu »doživljaj-
ska pedagogika« (Krajnčan, 2007).
Termin izhaja v germanskem prostoru iz Hahnovega poimeno-
vanja doživljajska terapija (Erlebnistherapie) v drugi polovici dvajsete-
ga stoletja. V nadaljevanju se je preimenoval v doživljajsko pedagogiko
(Erlebnispädagogik). Sprva je bil center na Univerzi v Lüneburgu, kjer je bil
tudi istoimenski inštitut (Institut für Erlebnispädagogik) z nosilcem prof.
dr. Jörgom Ziegenspeckom in prof. dr. Torstenom Fischerjem, kasneje se je
prenesla na univerzo v Augsburg z nosilcem prof. dr. Wernerjem Michlom
in prof. dr. Michaelom Jagenlaufom. V zadnjem času se pojavlja na mnogih
univerzah v nemško govorečem prostoru (Nemčija, Avstrija, Švica).
V anglosaškem prostoru se metoda imenuje izkustveno učenje ali iz-
kustvena pedagogika (experiential learning ali experiential pedagogy), po-
javlja se tudi termin »Outdoor adventure education«, ki bi bil še najbliže
terminu doživljajska pedagogika. Umeščena je na trgu ponudb mladim v
počitniškem času (največkrat v obliki kampov), kakor tudi kot metoda dela
tako v šolskem kot univerzitetnem učenju (Off-Campus learning).
V skandinavskih državah je šola v naravi pomemben sestavni del kul-
ture. Usmerjeni so v učenje (pogosto skozi projektno delo) zgodovine, kul-
ture, obrti, ekofilozofije ipd. na prostem, v praktične spretnosti v realnem
okolju na prostem, učijo se nordijskih smučarskih tradicij, doživljajo živl-
jenje na prostem v različnih okoljih obale, gozdov in jezer ipd. Norvežani
imenujejo metodo kar »friluftsliv«, kar pomeni v prevodu življenje na pros-
tem ali rekreacija na prostem.
Na Finskem je del izobraževalne filozofije povezan z naravo, učijo se v
njej o njej, ustvarjajo empatično razmerje z naravo, zdravje ipd. Je del ku-
3 »Elementi doživljajske pedagogike so povezani z naravo, vzgojo in izobraževanjem v
preglednih in nadzorovanih pogojih, ki jih izvajalci usmerjajo v povezavi z vzgojno-
-izobraževalnimi cilji.« (Krajnčan, 2007, str. 9).
4 Metodo doživljajske pedagogike bi bilo smotrno vključiti tudi v vrtec, osnovno šolo,
srednjo šolo ter ostale zavode in institucije na področju vzgoje in izobraževanja ter
tudi širše (področje socialnega varstva, podjetja itd.).
200
Termin »doživljajska pedagogika« danes največkrat razumemo
kot naravno3-športno usmerjene dejavnosti: na vodi, kopnem in v zra-
ku. Omenjeno razumevanje je po mnenju nekaterih enostransko in ozko,
saj se usmerja (samo) v zunanje pedagoške dejavnosti – »outdoor«, ter ne
poudarja notranjih, zaprtih4 pedagoških dejavnosti, prostorov – »indoor«
(Ziegenspeck, 2005; Fischer, 2004; Michl, 2000, v Krajnčan, 2007).
Poleg doživljajske pedagogike se v literaturi pojavljata še izraza »avan-
turistične« in »akcijske pedagogike«, ki sta sopomenki terminu »doživljaj-
ska pedagogika« (Krajnčan, 2007).
Termin izhaja v germanskem prostoru iz Hahnovega poimeno-
vanja doživljajska terapija (Erlebnistherapie) v drugi polovici dvajsete-
ga stoletja. V nadaljevanju se je preimenoval v doživljajsko pedagogiko
(Erlebnispädagogik). Sprva je bil center na Univerzi v Lüneburgu, kjer je bil
tudi istoimenski inštitut (Institut für Erlebnispädagogik) z nosilcem prof.
dr. Jörgom Ziegenspeckom in prof. dr. Torstenom Fischerjem, kasneje se je
prenesla na univerzo v Augsburg z nosilcem prof. dr. Wernerjem Michlom
in prof. dr. Michaelom Jagenlaufom. V zadnjem času se pojavlja na mnogih
univerzah v nemško govorečem prostoru (Nemčija, Avstrija, Švica).
V anglosaškem prostoru se metoda imenuje izkustveno učenje ali iz-
kustvena pedagogika (experiential learning ali experiential pedagogy), po-
javlja se tudi termin »Outdoor adventure education«, ki bi bil še najbliže
terminu doživljajska pedagogika. Umeščena je na trgu ponudb mladim v
počitniškem času (največkrat v obliki kampov), kakor tudi kot metoda dela
tako v šolskem kot univerzitetnem učenju (Off-Campus learning).
V skandinavskih državah je šola v naravi pomemben sestavni del kul-
ture. Usmerjeni so v učenje (pogosto skozi projektno delo) zgodovine, kul-
ture, obrti, ekofilozofije ipd. na prostem, v praktične spretnosti v realnem
okolju na prostem, učijo se nordijskih smučarskih tradicij, doživljajo živl-
jenje na prostem v različnih okoljih obale, gozdov in jezer ipd. Norvežani
imenujejo metodo kar »friluftsliv«, kar pomeni v prevodu življenje na pros-
tem ali rekreacija na prostem.
Na Finskem je del izobraževalne filozofije povezan z naravo, učijo se v
njej o njej, ustvarjajo empatično razmerje z naravo, zdravje ipd. Je del ku-
3 »Elementi doživljajske pedagogike so povezani z naravo, vzgojo in izobraževanjem v
preglednih in nadzorovanih pogojih, ki jih izvajalci usmerjajo v povezavi z vzgojno-
-izobraževalnimi cilji.« (Krajnčan, 2007, str. 9).
4 Metodo doživljajske pedagogike bi bilo smotrno vključiti tudi v vrtec, osnovno šolo,
srednjo šolo ter ostale zavode in institucije na področju vzgoje in izobraževanja ter
tudi širše (področje socialnega varstva, podjetja itd.).
200
