Page 47 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
Evolucija turistične atrakcije
ali MacCannellov proces
sakralizacije
V svojem znamenitem delu The tourist: A new theory of leisure class (1976),
Dean MacCannell primerja turista s sodobnim romarjem, turistične
atrakcije pa s sodobnimi svetišči. Turistično potovanje avtor vidi kot mo-
dernistično manifestacijo sodobnega turista, podobno svojevrstnemu ri-
tualu, ki ima za cilj samoaktualizacijo skozi avtentično ali manj avtentič-
no turistično izkušnjo. MacCannell namreč fenomen turizma razlaga na
podlagi njegovega naraščajočega pomena v moderni družbi, ki je menda
odraz sodobne odtujene družbe in človeka. Vezano na to, kot tudi izhaja-
joč iz teorije potrošništva, kjer je turistična izkušnja vezana na svojo eko-
nomsko funkcijo skozi dejanje turistične potrošnje, je tudi ogledovanje
turističnih atrakcij za avtorja svojevrsten ritual. Pogoj je le, da ima atrak-
cija neko prepoznavno družbeno vrednost – ta je namreč družbeni feno-
men in jo pridobi s časom in skupaj z ekonomsko vrednostjo, ki pa je po-
goj, da atrakcija postane del ponudbe turističnega trga. Da bi to postala,
gre vsaka atrakcija skozi proces sakralizacije (ang. sight sacralization), ki
ga MacCannell opiše skozi pet faz.
Imenovanje (ang. naming) je prva faza v procesu sakralizacije, kjer
prihaja do označevanja ali imenovanja kraja, objekta, osebe, predmeta ali
zgodbe, ki predstavlja zasnovo za atrakcijo. S tem se neko pojavnost ozna-
či in imenuje. Latinski pregovor »Nomen est omen«, ki ga pri nas pre-
vajamo kot »Ime ima pomen« ali »Ime je znamenje«, nas opomni, da je
ime pomembno, saj zaznamuje, predstavlja pomen imenovanega, priča o
njegovih lastnostih in vrednosti,ga nek način opisuje, predstavlja, kar je
pomembno, saj si na podlagi imena lahko ustvarimo sliko imenovanega,
se lažje znajdemo pri njegovi obravnavi v primerjavi z drugimi. Ime torej
ali MacCannellov proces
sakralizacije
V svojem znamenitem delu The tourist: A new theory of leisure class (1976),
Dean MacCannell primerja turista s sodobnim romarjem, turistične
atrakcije pa s sodobnimi svetišči. Turistično potovanje avtor vidi kot mo-
dernistično manifestacijo sodobnega turista, podobno svojevrstnemu ri-
tualu, ki ima za cilj samoaktualizacijo skozi avtentično ali manj avtentič-
no turistično izkušnjo. MacCannell namreč fenomen turizma razlaga na
podlagi njegovega naraščajočega pomena v moderni družbi, ki je menda
odraz sodobne odtujene družbe in človeka. Vezano na to, kot tudi izhaja-
joč iz teorije potrošništva, kjer je turistična izkušnja vezana na svojo eko-
nomsko funkcijo skozi dejanje turistične potrošnje, je tudi ogledovanje
turističnih atrakcij za avtorja svojevrsten ritual. Pogoj je le, da ima atrak-
cija neko prepoznavno družbeno vrednost – ta je namreč družbeni feno-
men in jo pridobi s časom in skupaj z ekonomsko vrednostjo, ki pa je po-
goj, da atrakcija postane del ponudbe turističnega trga. Da bi to postala,
gre vsaka atrakcija skozi proces sakralizacije (ang. sight sacralization), ki
ga MacCannell opiše skozi pet faz.
Imenovanje (ang. naming) je prva faza v procesu sakralizacije, kjer
prihaja do označevanja ali imenovanja kraja, objekta, osebe, predmeta ali
zgodbe, ki predstavlja zasnovo za atrakcijo. S tem se neko pojavnost ozna-
či in imenuje. Latinski pregovor »Nomen est omen«, ki ga pri nas pre-
vajamo kot »Ime ima pomen« ali »Ime je znamenje«, nas opomni, da je
ime pomembno, saj zaznamuje, predstavlja pomen imenovanega, priča o
njegovih lastnostih in vrednosti,ga nek način opisuje, predstavlja, kar je
pomembno, saj si na podlagi imena lahko ustvarimo sliko imenovanega,
se lažje znajdemo pri njegovi obravnavi v primerjavi z drugimi. Ime torej
