Page 49 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 49
Evolucija turistične atrakcije ali MacCannelov proces sakralizacije 49
teh izdelkov, smiselnost in avtentičnost. V preteklosti, zlasti v obdobju
množičnega turizma, je bilo veliko kritičnih razprav o takih predmetih
kot »trofejah« s potovanj, s katerimi so se lastniki postavljali pred prija-
telji, razkazovali svojo moč ali prestiž (npr. slonji okli ali korale iz trop-
skih morij); tako početje je po mnenju kritikov več govorilo o vrednotah
in kulturi takega posameznika kot o njegovem turističnem doživetju ali
predmetu samem.
Socialna reprodukcija je po MacCannellu zadnja faza v procesu sakra-
lizacije, ki pa zajame širše družbeno okolje na način, da se to poistoveti z
atrakcijo, jo vzame za svojo. Ljudje, mesta in regije lahko identiteto atrak-
cije prevzamejo za svojo in jo ponotranjijo. Na tak način odražajo njene
lastnosti, so del nje, čutijo povezanost z njo, kar turist dojema kot avten-
tično izkušnjo. Na tak način je atrakcija »živa« in je del celotnega narav-
nega in družbenega okolja. Odveč je omenjati ponos in pripadnost, ki ga
lahko domačini čutijo v tem primeru, toda prav tako je treba opozoriti
tudi na pasti komodifikacije, komercializacije, zaigranosti in nepristnos-
ti, kar pa je škodljivo za domačo družbeno skupnost kot tudi za turiste in
turizem, vsaj na dolgi rok.
teh izdelkov, smiselnost in avtentičnost. V preteklosti, zlasti v obdobju
množičnega turizma, je bilo veliko kritičnih razprav o takih predmetih
kot »trofejah« s potovanj, s katerimi so se lastniki postavljali pred prija-
telji, razkazovali svojo moč ali prestiž (npr. slonji okli ali korale iz trop-
skih morij); tako početje je po mnenju kritikov več govorilo o vrednotah
in kulturi takega posameznika kot o njegovem turističnem doživetju ali
predmetu samem.
Socialna reprodukcija je po MacCannellu zadnja faza v procesu sakra-
lizacije, ki pa zajame širše družbeno okolje na način, da se to poistoveti z
atrakcijo, jo vzame za svojo. Ljudje, mesta in regije lahko identiteto atrak-
cije prevzamejo za svojo in jo ponotranjijo. Na tak način odražajo njene
lastnosti, so del nje, čutijo povezanost z njo, kar turist dojema kot avten-
tično izkušnjo. Na tak način je atrakcija »živa« in je del celotnega narav-
nega in družbenega okolja. Odveč je omenjati ponos in pripadnost, ki ga
lahko domačini čutijo v tem primeru, toda prav tako je treba opozoriti
tudi na pasti komodifikacije, komercializacije, zaigranosti in nepristnos-
ti, kar pa je škodljivo za domačo družbeno skupnost kot tudi za turiste in
turizem, vsaj na dolgi rok.
