Page 54 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 54
Turistične atrakcije
Zgodovinske prelomnice v razvoju turističnih atrakcij
Ko govorimo o zgodovini turističnih atrakcij, dejansko govorimo o druž-
benih spremembah, ki so privedle do aktualnosti in pomena turističnih
atrakcij, kot jih poznamo danes. V najširšem okvirju zgodovine je člo-
vek od zmeraj imel potrebe početi »nenujne« zadeve v svojem življenju.
Tukaj »nenujnost« povezujemo z vsemi aktivnostmi, ki niso vezane na
preživetje in primarne potrebe, je pa družbena sprememba edina kon-
stanta. Znotraj nje lahko najdemo značilne dogodke, ki so na določen na-
čin vplivali na vedenje ljudi in njihovo početje. V tej obravnavi pa ne gre
mimo dejstva, da sta za turizem ključnega pomena domeni časa in pros-
tora, torej bi lahko sklepali, da korenine preučevanja turizma izvirajo iz
geografije in zgodovine. Nadalje je treba poudariti le še pomen konteks-
ta. Turizma ne moremo razumeti izven družbenega in ekonomskega kon-
54 teksta, zato vse dogodke in prelomnice razumemo izključno s postavitvi-
jo v ustrezen kontekst.
Starogrški zgodovinar Herodot (484 p. n. š.–425 p. n. š.) je znan kot
začetnik evropskega zgodovinopisja, saj je skladno s prvimi dostopnimi
oz. ohranjenimi zapisi prvi obravnaval zgodovino kot raziskovalni pri-
mer, znan pa je tudi kot prvi potopisec. V svojem času naj bi potoval po
Egiptu, Siriji, Mali Aziji, Perziji, Siciliji in Babilonu ter zapisoval svoje vti-
se o teh potovanjih (Sharpley, 1999, v Holden, 2004).
Prvi dokazi o turizmu segajo v antično Grčijo, kjer so zabeležena po-
tovanja z namenom obiskovanja preroških mest, festivalov ali športnih
tekmovanj. Prve olimpijske igre (776 p. n. š.) štejemo za enega izmed pr-
vih takih dogodkov oz. potovanj ljudi z namenom udeležbe na športnih
igrah. Toda grška filozofija prostega časa je izjemno pomembna v teori-
ji prostega časa in turizma, kot ga poznamo danes. Grški filozofi namreč
prvi postavijo jasno ločnico med delom in prostim časom. Za Grke je
prosti čas dimenzija življenja, ki plemeniti posameznika in družbo. Pros-
ti čas namreč tesno povezujejo s kakovostjo življenja ter z zdravjem po-
sameznika in družbe kot celote. V prostem času naj bi imel posameznik
možnost za duhovno rast zlasti skozi šport, kot zaželeno fizično aktiv-
nost, toda tudi skozi umetnost; zlasti glasbena in dramska naj bi prispe-
vali k razvoju. Grki imajo prosti čas za povezavo z bogovi in razvojem
osebnosti. Skozi sanjarjenje in podobno mentalno aktivnost naj bi se kre-
pila modrost, to pa je bilo možno le v prostem času. Ker je prosti čas pri-
padal samo svobodnim ljudem, je bil razumljen kot privilegij, zlasti zato,
ker so menili, da sta za prosti čas potrebna izobrazba in intelekt. Za Grke
je bil prosti čas iskanje resnice, osvobojen materialnih obveznosti, šlo je za
proces ugotavljanja zakonitosti narave in sveta skozi samoizražanje. Pros-
Zgodovinske prelomnice v razvoju turističnih atrakcij
Ko govorimo o zgodovini turističnih atrakcij, dejansko govorimo o druž-
benih spremembah, ki so privedle do aktualnosti in pomena turističnih
atrakcij, kot jih poznamo danes. V najširšem okvirju zgodovine je člo-
vek od zmeraj imel potrebe početi »nenujne« zadeve v svojem življenju.
Tukaj »nenujnost« povezujemo z vsemi aktivnostmi, ki niso vezane na
preživetje in primarne potrebe, je pa družbena sprememba edina kon-
stanta. Znotraj nje lahko najdemo značilne dogodke, ki so na določen na-
čin vplivali na vedenje ljudi in njihovo početje. V tej obravnavi pa ne gre
mimo dejstva, da sta za turizem ključnega pomena domeni časa in pros-
tora, torej bi lahko sklepali, da korenine preučevanja turizma izvirajo iz
geografije in zgodovine. Nadalje je treba poudariti le še pomen konteks-
ta. Turizma ne moremo razumeti izven družbenega in ekonomskega kon-
54 teksta, zato vse dogodke in prelomnice razumemo izključno s postavitvi-
jo v ustrezen kontekst.
Starogrški zgodovinar Herodot (484 p. n. š.–425 p. n. š.) je znan kot
začetnik evropskega zgodovinopisja, saj je skladno s prvimi dostopnimi
oz. ohranjenimi zapisi prvi obravnaval zgodovino kot raziskovalni pri-
mer, znan pa je tudi kot prvi potopisec. V svojem času naj bi potoval po
Egiptu, Siriji, Mali Aziji, Perziji, Siciliji in Babilonu ter zapisoval svoje vti-
se o teh potovanjih (Sharpley, 1999, v Holden, 2004).
Prvi dokazi o turizmu segajo v antično Grčijo, kjer so zabeležena po-
tovanja z namenom obiskovanja preroških mest, festivalov ali športnih
tekmovanj. Prve olimpijske igre (776 p. n. š.) štejemo za enega izmed pr-
vih takih dogodkov oz. potovanj ljudi z namenom udeležbe na športnih
igrah. Toda grška filozofija prostega časa je izjemno pomembna v teori-
ji prostega časa in turizma, kot ga poznamo danes. Grški filozofi namreč
prvi postavijo jasno ločnico med delom in prostim časom. Za Grke je
prosti čas dimenzija življenja, ki plemeniti posameznika in družbo. Pros-
ti čas namreč tesno povezujejo s kakovostjo življenja ter z zdravjem po-
sameznika in družbe kot celote. V prostem času naj bi imel posameznik
možnost za duhovno rast zlasti skozi šport, kot zaželeno fizično aktiv-
nost, toda tudi skozi umetnost; zlasti glasbena in dramska naj bi prispe-
vali k razvoju. Grki imajo prosti čas za povezavo z bogovi in razvojem
osebnosti. Skozi sanjarjenje in podobno mentalno aktivnost naj bi se kre-
pila modrost, to pa je bilo možno le v prostem času. Ker je prosti čas pri-
padal samo svobodnim ljudem, je bil razumljen kot privilegij, zlasti zato,
ker so menili, da sta za prosti čas potrebna izobrazba in intelekt. Za Grke
je bil prosti čas iskanje resnice, osvobojen materialnih obveznosti, šlo je za
proces ugotavljanja zakonitosti narave in sveta skozi samoizražanje. Pros-
