Page 153 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 153
Povzetek 153
Indeks okoljske uspešnosti in sicer ločeno za zrak, vodo, odpadke. Pri tem
smo sledili priporočilom okoljskega standarda ISO 14001 naj se sprem-
lja emisije onesnaževal iz različnih medijev (voda, zrak, odpadki). V Slo-
veniji morajo podjetja svoje okoljske podatke poročati Agenciji za varstvo
okolja, ARSO. Tako ARSO-va podatkovna zbirka predstavlja edini vir
podatkov, kjer so zbrani in urejeni emisijski podatki vseh podjetij, zave-
zancev (povzročiteljev). ARSO-va baza nepredelanih podatkov je edina
slovenska zbirka javno razpoložljivih podatkov, kjer lahko razberemo su-
rove podatke o emisijah posameznih onesnaževal in za posamezna podje-
tja. Za našo raziskavo je takšna zbirka osnovni vir podatkov, saj so ti ne-
predelani in predstavljeni za posamezna podjetja in nam tako omogočajo
ocenjevanje okoljske uspešnosti posameznih podjetij.
Ocenjevanje kakovosti okoljskih poročil
Ker je okoljska problematika postala pomembna skrb sodobne družbe, so
zato postala poročanja o varstvu okolja del zahtev in pričakovanj. Okolj-
sko poročanje lahko razumemo kot najbolj senzibilen del trajnostnih po-
ročil, saj smo v predhodnih raziskavah Fink Babič in Biloslavo (2011,
2012) ugotovili, da podjetja vseh panog veliko bolj obsežno in izčrpno
razkrivajo informacije z družbenega področja, poročila o okolju pa so iz-
redno skromna in pomanjkljiva, kar bi lahko bila posledica tega, da s šir-
šim trajnostnim poročanjem podjetja lažje zaobidejo občutljiva okoljska
razkritja na račun poudarjanja svojih pozitivnih prispevkov na drugih,
manj težavnih področjih trajnostnega poročanja. Poleg pomanjkljivosti
okoljskega poročanja smo v literaturi zaznali tudi razmišljanja o verodo-
stojnosti tega. Okoljska poročila so prostovoljna in niso standardizirana,
zato je razpoložljivost objektivnih in primerljivih podatkov v poročilih
nizka, dosegljivost, obsežnost in kvaliteta podatkov pa je med podjetji
zelo raznolika. Med dobrobiti okoljskih razkritij literatura izpostavlja,
da se z objavljanjem okoljskih poročil poveča transparentnost ravnanja z
okoljem, s tem pa tudi povečuje zaupanje deležnikov in ugled podjetja v
družbi ter izboljša dialog podjetja z zainteresirano javnostjo.
Čeprav so mednarodno uveljavljene smernice za oblikovanje trajno-
stnih poročil, kot so GRI, dosegljive že od leta 2000 in od takrat redno
posodobljene, si s kazalniki v teh in podobnih smernicah nismo mogli
pomagati, saj večina slovenskih podjetij poroča daleč pod ravnjo njihovih
zahtev. Raziskavi Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012) namreč ugotavlja-
ta, da je poročanje slovenskih podjetij vsebinsko revno tako po raznovr-
stnosti informacij kot po njihovi kakovosti.
Indeks okoljske uspešnosti in sicer ločeno za zrak, vodo, odpadke. Pri tem
smo sledili priporočilom okoljskega standarda ISO 14001 naj se sprem-
lja emisije onesnaževal iz različnih medijev (voda, zrak, odpadki). V Slo-
veniji morajo podjetja svoje okoljske podatke poročati Agenciji za varstvo
okolja, ARSO. Tako ARSO-va podatkovna zbirka predstavlja edini vir
podatkov, kjer so zbrani in urejeni emisijski podatki vseh podjetij, zave-
zancev (povzročiteljev). ARSO-va baza nepredelanih podatkov je edina
slovenska zbirka javno razpoložljivih podatkov, kjer lahko razberemo su-
rove podatke o emisijah posameznih onesnaževal in za posamezna podje-
tja. Za našo raziskavo je takšna zbirka osnovni vir podatkov, saj so ti ne-
predelani in predstavljeni za posamezna podjetja in nam tako omogočajo
ocenjevanje okoljske uspešnosti posameznih podjetij.
Ocenjevanje kakovosti okoljskih poročil
Ker je okoljska problematika postala pomembna skrb sodobne družbe, so
zato postala poročanja o varstvu okolja del zahtev in pričakovanj. Okolj-
sko poročanje lahko razumemo kot najbolj senzibilen del trajnostnih po-
ročil, saj smo v predhodnih raziskavah Fink Babič in Biloslavo (2011,
2012) ugotovili, da podjetja vseh panog veliko bolj obsežno in izčrpno
razkrivajo informacije z družbenega področja, poročila o okolju pa so iz-
redno skromna in pomanjkljiva, kar bi lahko bila posledica tega, da s šir-
šim trajnostnim poročanjem podjetja lažje zaobidejo občutljiva okoljska
razkritja na račun poudarjanja svojih pozitivnih prispevkov na drugih,
manj težavnih področjih trajnostnega poročanja. Poleg pomanjkljivosti
okoljskega poročanja smo v literaturi zaznali tudi razmišljanja o verodo-
stojnosti tega. Okoljska poročila so prostovoljna in niso standardizirana,
zato je razpoložljivost objektivnih in primerljivih podatkov v poročilih
nizka, dosegljivost, obsežnost in kvaliteta podatkov pa je med podjetji
zelo raznolika. Med dobrobiti okoljskih razkritij literatura izpostavlja,
da se z objavljanjem okoljskih poročil poveča transparentnost ravnanja z
okoljem, s tem pa tudi povečuje zaupanje deležnikov in ugled podjetja v
družbi ter izboljša dialog podjetja z zainteresirano javnostjo.
Čeprav so mednarodno uveljavljene smernice za oblikovanje trajno-
stnih poročil, kot so GRI, dosegljive že od leta 2000 in od takrat redno
posodobljene, si s kazalniki v teh in podobnih smernicah nismo mogli
pomagati, saj večina slovenskih podjetij poroča daleč pod ravnjo njihovih
zahtev. Raziskavi Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012) namreč ugotavlja-
ta, da je poročanje slovenskih podjetij vsebinsko revno tako po raznovr-
stnosti informacij kot po njihovi kakovosti.
