Page 29 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 29
Problematika okoljskega obremenjevanja in okoljskega upravljanja v industriji 29
čitelj odpadkov. Vse podrobnosti o obveznem in ustreznem ravnanju z
nevarnimi odpadki določa Uredba o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS št.
34/08) (ARSO 2010).
Po uvedbi novih predpisov, sprejetih v letih 2003 in 2004, ki urejajo
ravnanje z določenimi vrstami odpadkov, se je izboljšalo zbiranje podat-
kov o nevarnih odpadkih in tudi povečal delež zavezancev za poročanje,
prav tako pa se je spremenila tudi metodologija. Posledica tega je bila, da
je skupna količina nevarnih odpadkov po tem obdobju naraščala (ARSO
2010). Tako je leta 2009 nastalo za 47 % več nevarnih odpadkov kot leta
2002, vendar 36 % manj kot leta 2008, ko so zaradi izrednih dogodkov na-
stale največje količine nevarnih odpadkov v zadnjih letih (ARSO 2010).
Količina nevarnih odpadkov se je povečala tudi v letu 2010, saj jih je nas-
talo za 10 % več kot v letu 2009. Povečanje je še naraščalo v letu 2011, ko
jih je nastalo 30 % več kot v letu 2010, in sicer na račun nevarnih sekun-
darnih odpadkov. Največ, 56 % vseh nevarnih odpadkov, je v letu 2011
nastalo v predelovalnih dejavnostih (SURS 2012b). Večina nevarnih od-
padkov je iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, največ pa jih nastane
zaradi odpadkov iz organskih kemijskih procesov (ARSO 2010).
Temeljne značilnosti okoljskega upravljanja podjetij
Tako deležniki kot razvoj okoljske zakonodaje in tržno usmerjenih sis-
temov trgovanja z emisijami spodbujajo podjetja, da postanejo bolj od-
govorna za okoljska vprašanja, kot so emisije toplogrednih plinov in na-
stajanje odpadkov (Braam idr. 2016). Opazni so trendi po globalnem
prizadevanju za izboljšanje dejavnosti do okoljske problematike, prav
tako pa so zaznavna tudi prizadevanja za integracijo okoljske uspešnosti s
poslovno uspešnostjo s ciljem zmanjšati stroške in izgube v materialu ter
povečati donos, profitabilnost in tržni delež. Pri tem je zelo pomembna
ugotovitev, da noben pristop ni primeren za vse organizacije; vsako podje-
tje ima namreč svoje značilne proizvode, storitve, svoje regulative in stan-
darde, zahteve kupcev in finančno strukturo (GEMI 1998). Spodbude in
pritiski za uvajanje procesov za preprečevanje onesnaževanja se pojavlja-
jo znotraj in zunaj podjetij. Notranji so tisti, ki želijo zmanjšati stroške,
povezane z onesnaževanjem, da se tako ogne negotovosti, povezani s stal-
nim spreminjanjem zakonodaje in zaradi pozicioniranja med zelena pod-
jetja v lokalnem, nacionalnem ali mednarodnem trgu. Zunanji se pojav-
ljajo zaradi investitorjev, bank, zavarovalnic, regulatorjev in širše javnosti
(Jasch 2009).
Earthwatch Institute idr. (2006) in BSR (2007) predstavljajo izbor
spodbud za podjetja, ki naj bi omejile ne le tradicionalne emisije zraka in
čitelj odpadkov. Vse podrobnosti o obveznem in ustreznem ravnanju z
nevarnimi odpadki določa Uredba o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS št.
34/08) (ARSO 2010).
Po uvedbi novih predpisov, sprejetih v letih 2003 in 2004, ki urejajo
ravnanje z določenimi vrstami odpadkov, se je izboljšalo zbiranje podat-
kov o nevarnih odpadkih in tudi povečal delež zavezancev za poročanje,
prav tako pa se je spremenila tudi metodologija. Posledica tega je bila, da
je skupna količina nevarnih odpadkov po tem obdobju naraščala (ARSO
2010). Tako je leta 2009 nastalo za 47 % več nevarnih odpadkov kot leta
2002, vendar 36 % manj kot leta 2008, ko so zaradi izrednih dogodkov na-
stale največje količine nevarnih odpadkov v zadnjih letih (ARSO 2010).
Količina nevarnih odpadkov se je povečala tudi v letu 2010, saj jih je nas-
talo za 10 % več kot v letu 2009. Povečanje je še naraščalo v letu 2011, ko
jih je nastalo 30 % več kot v letu 2010, in sicer na račun nevarnih sekun-
darnih odpadkov. Največ, 56 % vseh nevarnih odpadkov, je v letu 2011
nastalo v predelovalnih dejavnostih (SURS 2012b). Večina nevarnih od-
padkov je iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, največ pa jih nastane
zaradi odpadkov iz organskih kemijskih procesov (ARSO 2010).
Temeljne značilnosti okoljskega upravljanja podjetij
Tako deležniki kot razvoj okoljske zakonodaje in tržno usmerjenih sis-
temov trgovanja z emisijami spodbujajo podjetja, da postanejo bolj od-
govorna za okoljska vprašanja, kot so emisije toplogrednih plinov in na-
stajanje odpadkov (Braam idr. 2016). Opazni so trendi po globalnem
prizadevanju za izboljšanje dejavnosti do okoljske problematike, prav
tako pa so zaznavna tudi prizadevanja za integracijo okoljske uspešnosti s
poslovno uspešnostjo s ciljem zmanjšati stroške in izgube v materialu ter
povečati donos, profitabilnost in tržni delež. Pri tem je zelo pomembna
ugotovitev, da noben pristop ni primeren za vse organizacije; vsako podje-
tje ima namreč svoje značilne proizvode, storitve, svoje regulative in stan-
darde, zahteve kupcev in finančno strukturo (GEMI 1998). Spodbude in
pritiski za uvajanje procesov za preprečevanje onesnaževanja se pojavlja-
jo znotraj in zunaj podjetij. Notranji so tisti, ki želijo zmanjšati stroške,
povezane z onesnaževanjem, da se tako ogne negotovosti, povezani s stal-
nim spreminjanjem zakonodaje in zaradi pozicioniranja med zelena pod-
jetja v lokalnem, nacionalnem ali mednarodnem trgu. Zunanji se pojav-
ljajo zaradi investitorjev, bank, zavarovalnic, regulatorjev in širše javnosti
(Jasch 2009).
Earthwatch Institute idr. (2006) in BSR (2007) predstavljajo izbor
spodbud za podjetja, ki naj bi omejile ne le tradicionalne emisije zraka in
