Page 30 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
vode, ampak tudi zmanjšale in zagotovile zadostno skrb za ekosistemsko
degradacijo ali celo ponovno obnovile funkcije ekoloških sistemov.
Na strateškem nivoju se kot osnova razume individualna pripravlje-
nost na izboljšanje okoljskega delovanja v povezavi z okolju orientirano
strategijo in vpeljavo okoljskega managementa z dejstvom, da omenje-
na pripravljenost izhaja iz vršnega managementa in predstavlja varovanje
okolja izziv z visoko prioriteto. Le tako se lahko okoljskim aspektom omo-
goči, da imajo dejansko vpliv na poslovne odločitve v podjetju (Günther
in Kaulich 2006). Tudi v Poročilu MA, A Report of the Millenium Eco-
system Assessment (2005), je izpostavljena ugotovitev, da bodo naravni
viri veliko bolje zaščiteni, če bodo o njih odločali v vršnem managementu
kot pa le v oddelkih, odgovornih za okolje, ki imajo relativno šibko moč
odločanja. Sicer pa Kumpulainen in Pohjola (2009) navajata, da se v mno-
30 gih podjetjih okoljskih izzivov ne obravnava kot enega integralnih delov
osrednjih poslovnih procesov, ampak raje kot način za pomirjanje okolj-
sko osveščenih deležnikov. Nadalje razlagata, da so v primeru, če glavne
dejavnosti panoge nimajo jasno izraženih okoljskih vplivov ali podjetje
ni v povezavi s končnimi kupci, lahko okoljski vidiki lažje ignorirani. Ol-
sthoorn idr. (2000) pojasnjujejo, da je naravno okolje tipični primer tako
kompleksne težave, za katero je potrebno oblikovati ustrezne kazalnike.
Povsem očitno je, da se mora narava informacije prilagoditi procesom od-
ločanja, ki se sprejemajo. Tako privatni kupec lahko potrebuje le enostav-
no informacijo, da je izdelek zelen ali ne, medtem ko inženir potrebuje
veliko bolj kompleksno informacijo, da lahko oblikuje specifično zeleno
razvojno strategijo.
Za podjetja obstaja veliko novih priložnosti, da razvijejo manj one-
snažujoče tehnologije ali prakticirajo pristope, kot so zmanjševanje po-
rabe vode in energije, recikliranje odpadnega materiala, kar lahko dobro
pozicionira podjetja za bodoče zahteve družbe (MA 2005). Če bi se pod-
jetja zavedala, da je nastajanje odpadkov skoraj vedno bolj drago kot nji-
hova obdelava in odlaganje, potem bi se brez odlašanja vključila v proces
zmanjšanja stroškov skozi zmanjševanje količine odpadkov, raje kot osre-
dotočanje na rešitve ob izhodni fazi izvajanja dejavnosti (ang. end-of-pi-
pe) (Jasch 2009). Sprememba upravljanja z odpadki na način, da odpad-
kov ne razumemo kot odvečne snovi, ki jo je potrebno odstraniti do tega,
da so odpadki uporabne snovi, ki jo lahko vključimo v proizvodne pro-
cese, zahteva precejšnje spremembe v proizvodnem procesu, končni upo-
rabi in vračanju uporabljenega izdelka na začetek proizvodnje. Za dosego
tega je potrebno prilagoditi industrijo, da uporablja materiale, ki so pri-
merni za recikliranje in vsebujejo čim manj nevarnih snovi (MOP 2010).
vode, ampak tudi zmanjšale in zagotovile zadostno skrb za ekosistemsko
degradacijo ali celo ponovno obnovile funkcije ekoloških sistemov.
Na strateškem nivoju se kot osnova razume individualna pripravlje-
nost na izboljšanje okoljskega delovanja v povezavi z okolju orientirano
strategijo in vpeljavo okoljskega managementa z dejstvom, da omenje-
na pripravljenost izhaja iz vršnega managementa in predstavlja varovanje
okolja izziv z visoko prioriteto. Le tako se lahko okoljskim aspektom omo-
goči, da imajo dejansko vpliv na poslovne odločitve v podjetju (Günther
in Kaulich 2006). Tudi v Poročilu MA, A Report of the Millenium Eco-
system Assessment (2005), je izpostavljena ugotovitev, da bodo naravni
viri veliko bolje zaščiteni, če bodo o njih odločali v vršnem managementu
kot pa le v oddelkih, odgovornih za okolje, ki imajo relativno šibko moč
odločanja. Sicer pa Kumpulainen in Pohjola (2009) navajata, da se v mno-
30 gih podjetjih okoljskih izzivov ne obravnava kot enega integralnih delov
osrednjih poslovnih procesov, ampak raje kot način za pomirjanje okolj-
sko osveščenih deležnikov. Nadalje razlagata, da so v primeru, če glavne
dejavnosti panoge nimajo jasno izraženih okoljskih vplivov ali podjetje
ni v povezavi s končnimi kupci, lahko okoljski vidiki lažje ignorirani. Ol-
sthoorn idr. (2000) pojasnjujejo, da je naravno okolje tipični primer tako
kompleksne težave, za katero je potrebno oblikovati ustrezne kazalnike.
Povsem očitno je, da se mora narava informacije prilagoditi procesom od-
ločanja, ki se sprejemajo. Tako privatni kupec lahko potrebuje le enostav-
no informacijo, da je izdelek zelen ali ne, medtem ko inženir potrebuje
veliko bolj kompleksno informacijo, da lahko oblikuje specifično zeleno
razvojno strategijo.
Za podjetja obstaja veliko novih priložnosti, da razvijejo manj one-
snažujoče tehnologije ali prakticirajo pristope, kot so zmanjševanje po-
rabe vode in energije, recikliranje odpadnega materiala, kar lahko dobro
pozicionira podjetja za bodoče zahteve družbe (MA 2005). Če bi se pod-
jetja zavedala, da je nastajanje odpadkov skoraj vedno bolj drago kot nji-
hova obdelava in odlaganje, potem bi se brez odlašanja vključila v proces
zmanjšanja stroškov skozi zmanjševanje količine odpadkov, raje kot osre-
dotočanje na rešitve ob izhodni fazi izvajanja dejavnosti (ang. end-of-pi-
pe) (Jasch 2009). Sprememba upravljanja z odpadki na način, da odpad-
kov ne razumemo kot odvečne snovi, ki jo je potrebno odstraniti do tega,
da so odpadki uporabne snovi, ki jo lahko vključimo v proizvodne pro-
cese, zahteva precejšnje spremembe v proizvodnem procesu, končni upo-
rabi in vračanju uporabljenega izdelka na začetek proizvodnje. Za dosego
tega je potrebno prilagoditi industrijo, da uporablja materiale, ki so pri-
merni za recikliranje in vsebujejo čim manj nevarnih snovi (MOP 2010).
