Page 31 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
Problematika okoljskega obremenjevanja in okoljskega upravljanja v industriji 31
Knez-Riedl (2001) pojasnjuje, da je za uspešno ugotavljanje dejanskega
stanja v podjetju glede okoljske problematike in identifikacije pomanjklji-
vosti, na osnovi katerih lahko načrtujemo potrebne ukrepe za izboljšavo,
najprej potrebno pridobiti relevantne informacije. Dovolj zgodnja in re-
levantna informacija je ključnega pomena za uspešno obvladovanje okolj-
skih tveganj. Ta nam lahko posreduje opozorila glede možnih nevarnosti
(kot npr. onesnaževanje tal, voda, zraka) oz. nas opozori na priložnos-
ti (npr. na izboljšanje okoljske učinkovitosti podjetja, okoljske učinkovi-
tosti proizvoda, učinkovitosti procesa vhodnih in izhodnih surovin ter
energije in obsega recikliranja). Levy (1995) poudarja, da ima pritisk za-
konodaje močan vpliv na okoljske politike in okoljske prakse v podjetjih.
Če okoljska uspešnost, npr. zmanjšanje emisij, ne privede do občutnih fi-
nančnih koristi, se od podjetij težko pričakuje, da samoiniciativno nare-
dijo potrebne okoljske investicije. Na tej točki je vloga vlad, da interveni-
ra, da z regulativo spodbudi napore podjetij v želeno smer.
Okoljsko upravljanje podjetij lahko pozitivno spodbujajo prostovolj-
ni pristopi k varstvu okolja, obvezujoče usmeritve in potrebne spremem-
be pa zapoveduje okoljska zakonodaja. O prostovoljnih pristopih razpra-
vljamo v nadaljevanju, okoljski zakonodaji pa smo namenili poglavje 2.3.
Prostovoljni pristopi k varstvu okolja
Glede na zgoraj omenjeno potrebo po relevantnih informacijah je pot-
rebno pojasniti, da tudi ISO 14001 zahteva, da se pridobi ustrezne infor-
macije kot temelj za nadaljnje ukrepanje. Slednje poteka tako, da se ovre-
dnoti vse vložke in izložke v proizvodnji, ob tem pa se upošteva pretekle,
sedanje in prihodnje vplive na okolje (Fece in Vuk 2001). Fece in Vuk
(2001) nadalje pojasnjujeta, da sistemi ravnanja z okoljem (EMS), kamor
se uvršča tudi ISO 14001, omogočajo vpeljavo učinkovitega ravnanja z
okoljem v podjetjih in tudi drugih organizacijah, na ta način pa postaja
varstvo okolja strateška dimenzija in temeljna smernica okoljskega mana-
gementa. Okoljski standard kot sistem okoljskega managementa predsta-
vlja neločljiv del celovitega vodenja organizacije, ob tem pa mora biti jas-
no specificirana odgovornost varstva okolja na vseh nivojih. Namen ISO
14001 je, da se dosežejo gospodarski kot okoljevarstveni cilji v organizaci-
ji tako, da se okoljske zahteve vključi v druge zahteve vodenja organizaci-
je. Pridobitev ustreznih certifikatov, kot je ISO 14001, zato omogoča, da
je varstvo okolja sestavni del vodstvenih in organizacijskih funkcij poslo-
vanja, kar daje jamstvo, da bo podjetje delovalo po načelih trajnostnega
razvoja, s tem pa ohranjalo konkurenčnost na globalnem trgu.
Knez-Riedl (2001) pojasnjuje, da je za uspešno ugotavljanje dejanskega
stanja v podjetju glede okoljske problematike in identifikacije pomanjklji-
vosti, na osnovi katerih lahko načrtujemo potrebne ukrepe za izboljšavo,
najprej potrebno pridobiti relevantne informacije. Dovolj zgodnja in re-
levantna informacija je ključnega pomena za uspešno obvladovanje okolj-
skih tveganj. Ta nam lahko posreduje opozorila glede možnih nevarnosti
(kot npr. onesnaževanje tal, voda, zraka) oz. nas opozori na priložnos-
ti (npr. na izboljšanje okoljske učinkovitosti podjetja, okoljske učinkovi-
tosti proizvoda, učinkovitosti procesa vhodnih in izhodnih surovin ter
energije in obsega recikliranja). Levy (1995) poudarja, da ima pritisk za-
konodaje močan vpliv na okoljske politike in okoljske prakse v podjetjih.
Če okoljska uspešnost, npr. zmanjšanje emisij, ne privede do občutnih fi-
nančnih koristi, se od podjetij težko pričakuje, da samoiniciativno nare-
dijo potrebne okoljske investicije. Na tej točki je vloga vlad, da interveni-
ra, da z regulativo spodbudi napore podjetij v želeno smer.
Okoljsko upravljanje podjetij lahko pozitivno spodbujajo prostovolj-
ni pristopi k varstvu okolja, obvezujoče usmeritve in potrebne spremem-
be pa zapoveduje okoljska zakonodaja. O prostovoljnih pristopih razpra-
vljamo v nadaljevanju, okoljski zakonodaji pa smo namenili poglavje 2.3.
Prostovoljni pristopi k varstvu okolja
Glede na zgoraj omenjeno potrebo po relevantnih informacijah je pot-
rebno pojasniti, da tudi ISO 14001 zahteva, da se pridobi ustrezne infor-
macije kot temelj za nadaljnje ukrepanje. Slednje poteka tako, da se ovre-
dnoti vse vložke in izložke v proizvodnji, ob tem pa se upošteva pretekle,
sedanje in prihodnje vplive na okolje (Fece in Vuk 2001). Fece in Vuk
(2001) nadalje pojasnjujeta, da sistemi ravnanja z okoljem (EMS), kamor
se uvršča tudi ISO 14001, omogočajo vpeljavo učinkovitega ravnanja z
okoljem v podjetjih in tudi drugih organizacijah, na ta način pa postaja
varstvo okolja strateška dimenzija in temeljna smernica okoljskega mana-
gementa. Okoljski standard kot sistem okoljskega managementa predsta-
vlja neločljiv del celovitega vodenja organizacije, ob tem pa mora biti jas-
no specificirana odgovornost varstva okolja na vseh nivojih. Namen ISO
14001 je, da se dosežejo gospodarski kot okoljevarstveni cilji v organizaci-
ji tako, da se okoljske zahteve vključi v druge zahteve vodenja organizaci-
je. Pridobitev ustreznih certifikatov, kot je ISO 14001, zato omogoča, da
je varstvo okolja sestavni del vodstvenih in organizacijskih funkcij poslo-
vanja, kar daje jamstvo, da bo podjetje delovalo po načelih trajnostnega
razvoja, s tem pa ohranjalo konkurenčnost na globalnem trgu.
