Page 39 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 39
Trajnostno okoljsko poročanje 39
Študije nakazujejo, da imata predvsem spremenljivki, kot sta veli-
kost podjetja in panoga, občuten vpliv na prostovoljna trajnostna poroči-
la (Brammer in Pavelin 2008; Hahn in Kühnen 2013; Meek idr. 1995; Pa-
tten 2002; Sutantoputra idr. 2012; Zeng et al., 2010).
Vpliv velikosti podjetij na kakovost okoljskega poročanja so potrdile
tudi raziskave, ki so jih opravljali Deegan in Gordon (1996), Fortanier idr.
(2011), Gallo in Christensen (2011), Hackston in Milne (1996), KPMG
(2008), Nieminen in Niskanen (2001), Prado‐Lorenzo idr. (2009), UN-
CTC (1993). Raziskava Salama Aly (2009) medsebojne odvisnosti med
velikostjo podjetij in kakovostjo poročanja ni potrdila.
Podjetja v panogah, ki bolj onesnažujejo, so bolj motivirana za po-
ročanje kot tam, kjer je vpliv na okolje manjši in tako objavljajo bolj ka-
kovostna okoljska poročila kot podjetja iz manj obremenjujočih panog
(Hackston in Milne 1996; Jose in Lee 2007; Kolk 2003; KPMG 2008;
UNCTC 1993). Iz tega razloga je tudi trajnostno poročanje podjetij sto-
ritvenega sektorja, kot npr. finance in zavarovalništvo, mediji in komuni-
kacije, trgovina ipd., manj pogosto in obsežno (Graedel 1998; Jose in Lee
2007; KPMG 2008; Thompson in Christopher 2004; UNCTC 1993).
Trajnostno poročanje podjetij podaja informacije o družbeni odgo-
vornosti podjetja v glavnem na pozitiven način (Deegan in Rankin 1996;
Swift 2001) in je pogosto nagnjeno k prikrivanju negativnih informacij.
Posledično so lahko ta poročila pristranska in zgolj del promocijskih ak-
tivnosti podjetja (Swift 2001). Mednarodne smernice za trajnostno poro-
čanje GRI zato poudarjajo, da bi morala podjetja zagotoviti uravnoteženo
in razumno poročanje o svojem delovanju tako, da bi podajala tako pozi-
tivne kot negativne prispevke (GRI 2009). Prav tako poročila ne odsevajo
vedno vseh dejavnosti in programov, pomembnih za okolje. Nasprotno,
izostanek poročanja ne pomeni, da je podjetje neodgovorno do okolja
(Davis Walling in Batterman 1997). Čeprav je rast trajnostnih poročil
v letnih poročilih podjetij opogumljajoča, večina letnih poročil podje-
tij nima nobenih okoljskih in družbenih informacij (KPMG 2008) (Fink
Babič in Biloslavo 2012, 15–16).
Podjetja posredujejo informacije na različne načine. Najpogosteje
uporabljajo eno od dveh praks: ali trajnostna poročila objavljajo samostoj-
no ali pa kot poglavje znotraj svojega letnega poročila. Idowu in Towler
(2004) ter Jose in Lee (2007) v svoji raziskavi ugotavljajo, da skoraj polovi-
ca (45 %) od analiziranih 200 mednarodnih velikih korporacij uporablja
specifična okoljska poročila. Čeprav so glavni način za poročanje sicer še
vedno letna in spremljajoča poročila, podjetja za posredovanje informacij
deležnikom in drugim zainteresiranim uporabljajo tudi druga sredstva,
Študije nakazujejo, da imata predvsem spremenljivki, kot sta veli-
kost podjetja in panoga, občuten vpliv na prostovoljna trajnostna poroči-
la (Brammer in Pavelin 2008; Hahn in Kühnen 2013; Meek idr. 1995; Pa-
tten 2002; Sutantoputra idr. 2012; Zeng et al., 2010).
Vpliv velikosti podjetij na kakovost okoljskega poročanja so potrdile
tudi raziskave, ki so jih opravljali Deegan in Gordon (1996), Fortanier idr.
(2011), Gallo in Christensen (2011), Hackston in Milne (1996), KPMG
(2008), Nieminen in Niskanen (2001), Prado‐Lorenzo idr. (2009), UN-
CTC (1993). Raziskava Salama Aly (2009) medsebojne odvisnosti med
velikostjo podjetij in kakovostjo poročanja ni potrdila.
Podjetja v panogah, ki bolj onesnažujejo, so bolj motivirana za po-
ročanje kot tam, kjer je vpliv na okolje manjši in tako objavljajo bolj ka-
kovostna okoljska poročila kot podjetja iz manj obremenjujočih panog
(Hackston in Milne 1996; Jose in Lee 2007; Kolk 2003; KPMG 2008;
UNCTC 1993). Iz tega razloga je tudi trajnostno poročanje podjetij sto-
ritvenega sektorja, kot npr. finance in zavarovalništvo, mediji in komuni-
kacije, trgovina ipd., manj pogosto in obsežno (Graedel 1998; Jose in Lee
2007; KPMG 2008; Thompson in Christopher 2004; UNCTC 1993).
Trajnostno poročanje podjetij podaja informacije o družbeni odgo-
vornosti podjetja v glavnem na pozitiven način (Deegan in Rankin 1996;
Swift 2001) in je pogosto nagnjeno k prikrivanju negativnih informacij.
Posledično so lahko ta poročila pristranska in zgolj del promocijskih ak-
tivnosti podjetja (Swift 2001). Mednarodne smernice za trajnostno poro-
čanje GRI zato poudarjajo, da bi morala podjetja zagotoviti uravnoteženo
in razumno poročanje o svojem delovanju tako, da bi podajala tako pozi-
tivne kot negativne prispevke (GRI 2009). Prav tako poročila ne odsevajo
vedno vseh dejavnosti in programov, pomembnih za okolje. Nasprotno,
izostanek poročanja ne pomeni, da je podjetje neodgovorno do okolja
(Davis Walling in Batterman 1997). Čeprav je rast trajnostnih poročil
v letnih poročilih podjetij opogumljajoča, večina letnih poročil podje-
tij nima nobenih okoljskih in družbenih informacij (KPMG 2008) (Fink
Babič in Biloslavo 2012, 15–16).
Podjetja posredujejo informacije na različne načine. Najpogosteje
uporabljajo eno od dveh praks: ali trajnostna poročila objavljajo samostoj-
no ali pa kot poglavje znotraj svojega letnega poročila. Idowu in Towler
(2004) ter Jose in Lee (2007) v svoji raziskavi ugotavljajo, da skoraj polovi-
ca (45 %) od analiziranih 200 mednarodnih velikih korporacij uporablja
specifična okoljska poročila. Čeprav so glavni način za poročanje sicer še
vedno letna in spremljajoča poročila, podjetja za posredovanje informacij
deležnikom in drugim zainteresiranim uporabljajo tudi druga sredstva,
