Page 42 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti

2014 je Evropski parlament in svet izdal Direktivo glede razkritja nefi-

nančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podje-
tij in skupin,1 ki predpisuje razkritje nefinančnih informacij velikih pod-

jetij. To pomeni korak v smeri večjega zagotavljanja nefinančnih razkritij

nekaterih podjetij. Toda še vedno ostaja vprašljiva kakovost teh poročil,

saj so smernice o metodologiji za poročanje o nefinančnih informacijah

nezavezujoče, kar postavlja pod vprašaj kakovost poročil in njihovo pri-

merljivost. Tako Knez-Riedl (2001) poudarja, da se prostovoljna okolj-

ska poročila, ki jih podjetja posredujejo deležnikom, zelo razlikujejo

med seboj. Tako je svobodni izbiri podjetij prepuščeno, katere informa-

cije bodo razkrila, na kakšen način in tudi kako pogosto bodo objavlja-

la svoja okoljska poročila. Da ni enotnega standarda poročanja, doseglji-

42 vost, obsežnost in kvaliteta podatkov pa so med podjetji zelo raznolika,
ugotavljajo tudi raziskave avtorjev Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012),

GRI (2009), Hahn in Kühnen (2013), KPMG (2013), UNCTAD (2002)

in Wensen idr. (2011).

Poleg tega je zaslediti nepripravljenost podjetij do svojih okoljskih

razkritij. Glavni razlog je v tem, da se bojijo poslabšati svoj ugled s po-

ročanjem o svojih okoljskih neuspehih oz. premajhnem prizadevanju, ki

se kaže tudi v tem, da nimajo zbranih in ustrezno urejenih svojih okolj-

skih podatkov. Tako naj bi bila kvaliteta okoljskega poročanja tudi soraz-

merna s kakovostjo okoljskega kontrolinga v podjetju (Knez-Riedl 2001).

Tudi Windolph (2011) razlaga, da je verodostojnost informacij, ki jih raz-

krivajo podjetja, vprašljiva, saj so managerji motivirani k temu, da objavi-

jo sebi najbolj ugodna poročila.

Po drugi strani je prav izboljšanje javne podobe podjetja najbolj oči-

ten in pogost razlog za objavljanje okoljskih razkritij podjetij tistih indu-

strijskih panog, o katerih je v medijih napisano veliko negativnega (Da-

vis Walling in Batterman 1997). Raziskave Brammer in Pavelin (2008),

Hahn in Kühnen (2013), Patten (2002), Sutantoputra idr. (2012), Zeng

idr. (2010) ugotavljajo, da sta velikost podjetja in vrsta panoge bistvena

faktorja, ki vplivata na raven objavljenih okoljskih informacij. poročilih.

Velikost podjetja in vrsta panog sta namreč dejavnika, ki lahko privedeta

do večjega potencialnega pritiska javnosti na podjetja glede okoljske pro-

blematike, kar naj bi bil glavni razlog za izdelavo kvalitetnejših poročil

(Hackston in Milne 1996; Patten 2002).

1 DIREKTIVA 2014/95/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 22. oktobra
2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o
raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin.