Page 41 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
Trajnostno okoljsko poročanje 41
2015). Nekatera v njih objavljajo le okoljske informacije, druga pa imajo
informacije o okolju povezane z informacijami o kakovosti, zaposlenimi
in sodelovanju s širšo družbo v trajnostna poročila, ki so bila tudi pred-
met zgoraj navedene raziskave. Fink Babič in Biloslavo (2012) ugotavlja-
ta, da podjetja zelo redko objavljajo samostojna okoljska poročila, loče-
na od letnih poslovnih poročil. Temu pritrjuje tudi raziskava da Rosa et
al. 2015).
Okoljsko poročanje lahko razumemo kot najbolj senzibilen del traj-
nostnih poročil, saj sta raziskavi Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012) ugo-
tovili, da podjetja vseh panog veliko bolj obsežno in izčrpno razkrivajo
informacije z družbenega področja, poročila o okolju pa se izredno skro-
mna in pomanjkljiva. Tudi Bennett et al. (2017) navajajo, da so okoljske
informacije v primerjavi z družbenim, skromnejše ...
Medtem ko ICC (2005) navaja, da od leta 1980 dalje podjetja razvi-
jajo svoje prakse poročanja o nefinančnih kazalnikih, ki so na začetku
bazirali predvsem na informacijah o okoljski problematiki, pa WBCSD
(2002) ugotavlja, da je vedno večje število podjetij, ki prehajajo z okolj-
skega poročanja na kompleksnejše trajnostno poročanje. Na tem mestu si
lahko zastavimo vprašanje, ali je tak razvoj morda posledica tega, da s šir-
šim trajnostnim poročanjem podjetja lažje zaobidejo občutljiva okoljska
razkritja na račun poudarjanja svojih pozitivnih prispevkov na drugih,
manj težavnih področjih trajnostnega poročanja.
Pomanjkljivo poročanje podjetij o uspešnosti do varstva okolja je
morda iskati v tem, da podjetja ne jemljejo okoljske problematike dovolj
resno, da bi izdelale celovite analize o (ne)uspehih varstva okolja v organi-
zaciji in o tem seznanile zainteresirano javnost na spletu oz. preko letnih
poročil. Tako npr. svoje podatke o porabi energije, vode, materiala vodijo
kot stroške poslovanja, umeščene med računovodske postavke, ugotavlja-
mo pa, da jih ne zanima njihov okoljski vidik, da bi jih ovrednotili tudi s
stališča obremenjevanja okolja (Fink Babič in Biloslavo 2012).
Poleg občutnega pomanjkanja okoljskega poročanja (Liu in Anbu-
mozhi 2009, Skouloudis idr. 2014, Sutantoputra idr. 2012), se raziskoval-
ci sprašujejo tudi o verodostojnosti le tega. Tako Schultze in Trommer
(2012), Braam et al. (2016), Lu in Abeysekera (2017) pojasnjujejo, da so
okoljska poročila prostovoljna in niso standardizirana, zato je razpolo-
žljivost objektivnih in primerljivih podatkov v poročilih nizka, verodo-
stojnost objavljenih informacij v poročilih pa vprašljiva. Čeprav obsta-
jajo organizacije kot GRI ali pa ISO, ki zagotavljajo merljive smernice,
katerih namen je olajšati podjetjem, da ukrepajo (Bennett et al., 2017),
pa je upoštevanje teh za večino podjetij prostovoljno in neobvezno. Leta
2015). Nekatera v njih objavljajo le okoljske informacije, druga pa imajo
informacije o okolju povezane z informacijami o kakovosti, zaposlenimi
in sodelovanju s širšo družbo v trajnostna poročila, ki so bila tudi pred-
met zgoraj navedene raziskave. Fink Babič in Biloslavo (2012) ugotavlja-
ta, da podjetja zelo redko objavljajo samostojna okoljska poročila, loče-
na od letnih poslovnih poročil. Temu pritrjuje tudi raziskava da Rosa et
al. 2015).
Okoljsko poročanje lahko razumemo kot najbolj senzibilen del traj-
nostnih poročil, saj sta raziskavi Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012) ugo-
tovili, da podjetja vseh panog veliko bolj obsežno in izčrpno razkrivajo
informacije z družbenega področja, poročila o okolju pa se izredno skro-
mna in pomanjkljiva. Tudi Bennett et al. (2017) navajajo, da so okoljske
informacije v primerjavi z družbenim, skromnejše ...
Medtem ko ICC (2005) navaja, da od leta 1980 dalje podjetja razvi-
jajo svoje prakse poročanja o nefinančnih kazalnikih, ki so na začetku
bazirali predvsem na informacijah o okoljski problematiki, pa WBCSD
(2002) ugotavlja, da je vedno večje število podjetij, ki prehajajo z okolj-
skega poročanja na kompleksnejše trajnostno poročanje. Na tem mestu si
lahko zastavimo vprašanje, ali je tak razvoj morda posledica tega, da s šir-
šim trajnostnim poročanjem podjetja lažje zaobidejo občutljiva okoljska
razkritja na račun poudarjanja svojih pozitivnih prispevkov na drugih,
manj težavnih področjih trajnostnega poročanja.
Pomanjkljivo poročanje podjetij o uspešnosti do varstva okolja je
morda iskati v tem, da podjetja ne jemljejo okoljske problematike dovolj
resno, da bi izdelale celovite analize o (ne)uspehih varstva okolja v organi-
zaciji in o tem seznanile zainteresirano javnost na spletu oz. preko letnih
poročil. Tako npr. svoje podatke o porabi energije, vode, materiala vodijo
kot stroške poslovanja, umeščene med računovodske postavke, ugotavlja-
mo pa, da jih ne zanima njihov okoljski vidik, da bi jih ovrednotili tudi s
stališča obremenjevanja okolja (Fink Babič in Biloslavo 2012).
Poleg občutnega pomanjkanja okoljskega poročanja (Liu in Anbu-
mozhi 2009, Skouloudis idr. 2014, Sutantoputra idr. 2012), se raziskoval-
ci sprašujejo tudi o verodostojnosti le tega. Tako Schultze in Trommer
(2012), Braam et al. (2016), Lu in Abeysekera (2017) pojasnjujejo, da so
okoljska poročila prostovoljna in niso standardizirana, zato je razpolo-
žljivost objektivnih in primerljivih podatkov v poročilih nizka, verodo-
stojnost objavljenih informacij v poročilih pa vprašljiva. Čeprav obsta-
jajo organizacije kot GRI ali pa ISO, ki zagotavljajo merljive smernice,
katerih namen je olajšati podjetjem, da ukrepajo (Bennett et al., 2017),
pa je upoštevanje teh za večino podjetij prostovoljno in neobvezno. Leta
