Page 46 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
lahko razumemo okoljsko uspešnost kot izpolnitev okoljskih zahtev de-
ležnikov. Različna percepcija, pričakovanja in evalvacija deležnikov odra-
ža dejstvo, da niso vsi deležniki enako usposobljeni za merjenje okoljske
uspešnosti. Deležniki v glavnem slonijo na sekundarnih informacijah,
viri informacij pa so tako znotraj podjetij (okoljska poročila, okoljske
oznake) kot zunaj njih (objave v medijih), toda te informacije so lahko
pristranske (Schultze in Trommer 2012).
Vse od 1960, ko je javnost postajala vse bolj osveščena o medsebojni
odvisnosti organizacij in naravnega okolja, se je razširila uporaba koncep-
ta korporativne okoljske uspešnosti tako v diskusijah znanstvenih del, v
poslovnem svetu kot v mednarodnih in regionalnih standardih. Čeprav
so bile narejene raziskave na različnih nivojih korporativne okoljske us-
pešnosti, raziskave o povezavah med okoljsko in finančno uspešnostjo,
46 inovativnostjo ali konkurenčnostjo in tako predstavljajo številno množi-
co empiričnih študij, pa se rezultati raziskav nagibajo k temu, da so bolj
nasprotujoči kot dopolnjujoči. Dokončno razumevanje tega koncepta ne
obstaja (Guenther in Orlitzky 2012). Glavni razlogi za tako nasprotujoče
si ugotovitve po desetletjih empiričnih raziskav so predvsem ti, da se raz-
iskovalci na zelo različne načine lotevajo raziskovanja težav okoljske us-
pešnosti podjetij. Tako nekateri raziskujejo na ravni celotne korporacije
(npr. Krka d. d.), drugi pa se osredotočajo na posamezne poslovne enote
oz. obrate (npr. Krka d. d., obrat Ljutomer). Prav tako se pojavljajo veli-
ke razlike v okvirjih, ki si ga določijo za ugotavljanje okoljske uspešnosti,
npr. nekateri raziskujejo okoljsko uspešnost v pravnih okvirjih podjetja,
medtem ko druge zanima okoljska uspešnost v preskrbovalni verigi. Po-
gosto manjka tudi povezava med dvema različnima dimenzijama okoljske
uspešnosti podjetij, tj. operativna proti strateški. Pri raziskavah je tudi
zaslediti obravnavo enega časovnega vidika okoljske uspešnosti podjetij,
tj. ali le dolgoročni ali le kratkoročni (Guenther in Orlitzky 2012).
Prav tako se je pri raziskavah potrebno zavedati, da različni sistemi
okoljskega upravljanja podjetij, tj. obvezni in prostovoljni, prinašajo raz-
lične rezultate (Guenther in Orlitzky 2012).
Trumpp idr. (2013) so naredili analizo definicij korporativne okoljske
uspešnosti, kjer so primerjali definicije različnih avtorjev in ugotovili,
da se te med seboj močno razlikujejo. Tako Trumpp idr. (2013) razlaga-
jo, da definiranje korporativne okoljske uspešnosti (CEP, corporate envi-
ronmental performance), v nadaljevanju okoljske uspešnosti, ni prepro-
sta naloga, saj kljub pomenu okoljske uspešnosti v različnih raziskavah še
vedno manjka njena jasna in splošno sprejemljiva definicija. To predsta-
vlja resno težavo; dokler se uporabljajo različne definicije za okoljsko us-
lahko razumemo okoljsko uspešnost kot izpolnitev okoljskih zahtev de-
ležnikov. Različna percepcija, pričakovanja in evalvacija deležnikov odra-
ža dejstvo, da niso vsi deležniki enako usposobljeni za merjenje okoljske
uspešnosti. Deležniki v glavnem slonijo na sekundarnih informacijah,
viri informacij pa so tako znotraj podjetij (okoljska poročila, okoljske
oznake) kot zunaj njih (objave v medijih), toda te informacije so lahko
pristranske (Schultze in Trommer 2012).
Vse od 1960, ko je javnost postajala vse bolj osveščena o medsebojni
odvisnosti organizacij in naravnega okolja, se je razširila uporaba koncep-
ta korporativne okoljske uspešnosti tako v diskusijah znanstvenih del, v
poslovnem svetu kot v mednarodnih in regionalnih standardih. Čeprav
so bile narejene raziskave na različnih nivojih korporativne okoljske us-
pešnosti, raziskave o povezavah med okoljsko in finančno uspešnostjo,
46 inovativnostjo ali konkurenčnostjo in tako predstavljajo številno množi-
co empiričnih študij, pa se rezultati raziskav nagibajo k temu, da so bolj
nasprotujoči kot dopolnjujoči. Dokončno razumevanje tega koncepta ne
obstaja (Guenther in Orlitzky 2012). Glavni razlogi za tako nasprotujoče
si ugotovitve po desetletjih empiričnih raziskav so predvsem ti, da se raz-
iskovalci na zelo različne načine lotevajo raziskovanja težav okoljske us-
pešnosti podjetij. Tako nekateri raziskujejo na ravni celotne korporacije
(npr. Krka d. d.), drugi pa se osredotočajo na posamezne poslovne enote
oz. obrate (npr. Krka d. d., obrat Ljutomer). Prav tako se pojavljajo veli-
ke razlike v okvirjih, ki si ga določijo za ugotavljanje okoljske uspešnosti,
npr. nekateri raziskujejo okoljsko uspešnost v pravnih okvirjih podjetja,
medtem ko druge zanima okoljska uspešnost v preskrbovalni verigi. Po-
gosto manjka tudi povezava med dvema različnima dimenzijama okoljske
uspešnosti podjetij, tj. operativna proti strateški. Pri raziskavah je tudi
zaslediti obravnavo enega časovnega vidika okoljske uspešnosti podjetij,
tj. ali le dolgoročni ali le kratkoročni (Guenther in Orlitzky 2012).
Prav tako se je pri raziskavah potrebno zavedati, da različni sistemi
okoljskega upravljanja podjetij, tj. obvezni in prostovoljni, prinašajo raz-
lične rezultate (Guenther in Orlitzky 2012).
Trumpp idr. (2013) so naredili analizo definicij korporativne okoljske
uspešnosti, kjer so primerjali definicije različnih avtorjev in ugotovili,
da se te med seboj močno razlikujejo. Tako Trumpp idr. (2013) razlaga-
jo, da definiranje korporativne okoljske uspešnosti (CEP, corporate envi-
ronmental performance), v nadaljevanju okoljske uspešnosti, ni prepro-
sta naloga, saj kljub pomenu okoljske uspešnosti v različnih raziskavah še
vedno manjka njena jasna in splošno sprejemljiva definicija. To predsta-
vlja resno težavo; dokler se uporabljajo različne definicije za okoljsko us-
