Page 40 - Potocco, Marcello, ed. 2018. Literatura v preseku družbe, družba v preseku literature. The Crossroads of Literature and Social Praxis. Zbornik povzetkov. Book of Abstracts. Koper: Založba Univerze na Primorskem

eratura v preseku družbe, družba v preseku literature, ljubljana, 2018 38 Janez Strehovec
Inštitut za nove medije in elektronsko literaturo, Ljubljana
Slovenski literarni nacionalizem kot ideološki aparat
države

Za razumevanja političnega v postsocialističnih evropskih državah
je bistveno upoštevanje družbenega mesta kulture, ki v teh držav­
ah nastopa v številnih pomembnih vlogah. S kulturo tukaj mislimo
predvsem na literaturo in druge umetnosti, za katere je v sedanjo­
sti bistveno, da opravljajo vrsto družbenih funkcij, ki niso vezane ne
na literarnost in ne na estetiko (srečujemo se z deli, ki niso nobena
dela več in s konceptom ne-samo-umetnosti). V tem referatu opo­
zarjamo na primer Slovenije, v kateri ima literarna kultura (kot kul­
tura avtorjev in literarnih intelektualcev) izjemen družbeni položaj
(vrsta inštitucij poudarja ključni položaj literature za narodovo iden­
titeto), hkrati pa je literatura generator ideologije in ritualov, ki so
skrajno regresivni in iracionalni. V tem pogledu namenjamo kritič­
no pozornost t.i. literanemu nacionalizmu, ki ga interpretiramo kot
enega ključnih ideoloških aparatov slovenske države.
Literarni nacionalizem izrablja številne mehanizme moči za vsiljeva­
nje literarne kulture, še posebno izobraževalni aparat, inštitucijo li­
terarne pismenosti, kritiko, medije, mednarodne prireditve (festi­
vale), nacionalne svečanosti, podelitve nagrad, praznike. Pri tem se
poveličuje in predstavlja narod, kajti zgodba literarnega nacionaliz­
ma se začenja s silogizmom:
Literati konstituirajo slovenski narod.
Jaz sem literat.
Jaz konstituiram slovenski narod.
Literarni nacionalizem kot ideološki aparat (Althusserjev koncept)
slovenske države nima nič opraviti z literarnostjo, poetiko, esteti­
ko, ustvarjalnostjo, zanima ga predvsem ideologija, ki jo konstrui­
ra iz literature za politično-propagandne namene. Kritika literarne­
ga nacionalizma se zato ne usmerja na literarna dela in na dejavnost
pisanja, nič skupnega nima ne z ljubeznijo ne s sovraštvom do lite­
rature, ampak se nanaša na inštitucije, ki tvorijo literarno-ideološki,
interpretativni in propagandni kontekst, v katerega se umešča na­
cionalna literarna produkcija, ki jo ta nacionalizem izrablja za svo­
je neliterarne cilje. Pri tem gre za strategijo nacionalne politike, ki si
prizadeva za oblikovanje kar se da stabilnega nacionalnega konsen­
za tako, da vrsto svojih neoliberalističnih in globalizacijskih projek­
tov in praks nevtralizira s tem, da dopusti arhaično nacionalliterat­
sko ideologijo in njene inštitucije.