Page 17 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Dualnosti in management 17
joun (2010), Smith in Lewis (2011), Volberda idr. (2011), Stacey (2011),
Fairhurst in Putnam (2012), Biloslavo, Bagnoli in Rusjan Figelj (2013),
Fligstein (2013), Jarzabkowski, Le in Van de Ven (2013), Leclercq-Vande-
lannoitte (2013), Lin (2014), Ho in Lu (2015), Kammerlander idr. (2015),
Laplume in Dass (2015), Putnam, Fairhurst in Banghart (2016), Schad
idr. (2016).
Številne objave prinašajo različna razumevanja dualnosti, ki se vča-
sih dopolnjujejo, včasih pa si tudi deloma nasprotujejo. To nam omogoča,
da na dualnosti gledamo z različnih stališč, jih poskušamo celoviteje ra-
zumeti in se jim ne skušamo izmikati s sprejemanjem nekakšnih kompro-
misov. Kot pravi Smith (2009, 339), je smiselno, da management zasnuje
takšne strategije, ki bodo obvladovale napetosti v smislu njihovega so-
obstoja, ne pa da te napetosti odpravljajo.
Ob pojmu dualnost se pojavi še pojem management dualnosti. Tega
lahko opredelimo kot Rusjan (2017): »Dualnost predstavljata istočasno
komplementarna in nasprotujoča si pola določene organizacijske zna-
čilnosti, ki sobivata znotraj celovitosti te iste značilnosti. Ta pola se pri
poslovanju organizacije zaradi njunih nasprotujočih si lastnosti medse-
bojno spodbujata, zaradi česar prihaja do nenehne potrebe po vzposta-
vljanju organizacijskega ravnotežja, ki pa je dinamično in ne statično.
Proces vzpostavljanja tega ravnotežja predstavlja management dual-
nosti.« Pri tem Putnam, Fairhurst in Banghart (2016, 73) pravijo, da
je meja med levim in desnim polom dualnosti določena in obenem flu
idna, zaradi česar ta pola obravnavamo kot kompatibilna in neodvisna,
raje kot pa antagonistična in ločena. O meji med poloma govorita tudi
Smith in Lewis (2011, 386–387); po njunem mnenju dualnost predsta-
vljata dva elementa, in sicer element A in element B, ki sta si v nasprotju,
vendar sobivata znotraj ene celote. Pri teh dveh elementih lahko označi-
mo notranje in zunanje meje. Notranje meje ponazarjajo njuno različ-
nost in poudarjajo njuno nasprotnost, medtem ko zunanje meje oprede-
ljujejo dualnost s stališča ene celote, ki predstavlja sinergijo elementa A
in elementa B, povezanih v kontinuirano dinamično razmerje (Collin-
son 2014, 41).
Schad idr. (2016, 10) paradoks opisujejo kot vztrajno protislovje med
neodvisnimi elementi. Pri tem izpostavljajo dve ključni značilnosti para-
doksa, in sicer protislovje in neodvisnost. Če posamezen pol značilnosti
obravnavamo samostojno, je ta sprejemljiv, v nasprotnem primeru, če oba
pola obravnavamo skupaj, pa je to »nesprejemljivo« v smislu nekompa-
joun (2010), Smith in Lewis (2011), Volberda idr. (2011), Stacey (2011),
Fairhurst in Putnam (2012), Biloslavo, Bagnoli in Rusjan Figelj (2013),
Fligstein (2013), Jarzabkowski, Le in Van de Ven (2013), Leclercq-Vande-
lannoitte (2013), Lin (2014), Ho in Lu (2015), Kammerlander idr. (2015),
Laplume in Dass (2015), Putnam, Fairhurst in Banghart (2016), Schad
idr. (2016).
Številne objave prinašajo različna razumevanja dualnosti, ki se vča-
sih dopolnjujejo, včasih pa si tudi deloma nasprotujejo. To nam omogoča,
da na dualnosti gledamo z različnih stališč, jih poskušamo celoviteje ra-
zumeti in se jim ne skušamo izmikati s sprejemanjem nekakšnih kompro-
misov. Kot pravi Smith (2009, 339), je smiselno, da management zasnuje
takšne strategije, ki bodo obvladovale napetosti v smislu njihovega so-
obstoja, ne pa da te napetosti odpravljajo.
Ob pojmu dualnost se pojavi še pojem management dualnosti. Tega
lahko opredelimo kot Rusjan (2017): »Dualnost predstavljata istočasno
komplementarna in nasprotujoča si pola določene organizacijske zna-
čilnosti, ki sobivata znotraj celovitosti te iste značilnosti. Ta pola se pri
poslovanju organizacije zaradi njunih nasprotujočih si lastnosti medse-
bojno spodbujata, zaradi česar prihaja do nenehne potrebe po vzposta-
vljanju organizacijskega ravnotežja, ki pa je dinamično in ne statično.
Proces vzpostavljanja tega ravnotežja predstavlja management dual-
nosti.« Pri tem Putnam, Fairhurst in Banghart (2016, 73) pravijo, da
je meja med levim in desnim polom dualnosti določena in obenem flu
idna, zaradi česar ta pola obravnavamo kot kompatibilna in neodvisna,
raje kot pa antagonistična in ločena. O meji med poloma govorita tudi
Smith in Lewis (2011, 386–387); po njunem mnenju dualnost predsta-
vljata dva elementa, in sicer element A in element B, ki sta si v nasprotju,
vendar sobivata znotraj ene celote. Pri teh dveh elementih lahko označi-
mo notranje in zunanje meje. Notranje meje ponazarjajo njuno različ-
nost in poudarjajo njuno nasprotnost, medtem ko zunanje meje oprede-
ljujejo dualnost s stališča ene celote, ki predstavlja sinergijo elementa A
in elementa B, povezanih v kontinuirano dinamično razmerje (Collin-
son 2014, 41).
Schad idr. (2016, 10) paradoks opisujejo kot vztrajno protislovje med
neodvisnimi elementi. Pri tem izpostavljajo dve ključni značilnosti para-
doksa, in sicer protislovje in neodvisnost. Če posamezen pol značilnosti
obravnavamo samostojno, je ta sprejemljiv, v nasprotnem primeru, če oba
pola obravnavamo skupaj, pa je to »nesprejemljivo« v smislu nekompa-
