Page 269 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 269
časopis in njegovi bralci ...
intelektualno formiran, torej zahteven do svoje profesije, težje bo uresni-
čeval kriterije svoje personalizirane profesionalnosti – denimo samoinicia-
tivnost, avtonomnost, kritičnost, angažiranost in družbeno odgovornost
– v uredništvih, ki jim načelujejo strokovno slabše formirani ali intelektu-
alno povprečni uredniki. Tak novinar tudi prej ustvari specifične situacije v
uredništvu, v katerih lahko pride v konflikt z drugimi novinarji in uredni-
kom; in obratno, manj ko neki urednik upošteva individualne razlike, po-
trebe in stališča podrejenih, prej lahko ustvari razmere, v katerih vznikne-
jo napetosti. Izreka zadnje informatorke o tem, da nadrejeni v uredništvih
Primorskih novic podcenjujejo bralce, je zgleden primer pojava neskladja
med novinarsko in uredniško pozicijo pa tudi med novinarsko in nenovi-
narsko pozicijo znotraj časopisne hiše, ki kajpak zaposlene lahko spravlja v
zadrego. To, da časopis podcenjuje bralce – tu ne mislimo samo na uredni-
štva, ampak tudi na druge službe, ki imajo kakršenkoli vpliv na ustvarjan-
je vsebine časopisa –, moramo obravnavati kot antižurnalističen in neod-
govoren nazor, ki lahko vodi v zniževanje objavnih kriterijev in devalvacijo
novinarskega dela kot takega v habitusu časopisne hiše, in v zadnji instan-
ci do frivolne recepcije časopisa pri bralcih. Enako drži za nekonsistence
pri dogovorih o delovnih nalogah in njihovih realizacijah (npr. umakni-
tev članka v zadnjem trenutku mimo vednosti avtorja ali mimo njegovega
soglasja). Z vidika organizacijske antropologije tovrstne kontradikcije vse-
bujejo konfliktna kulturna sporočila.
Deveto diskurzivno razmerje ponovno razširja horizont časopisnega
habitusa, in sicer se osredotoča na kompleksno naravo odnosa med časo-
pisom na eni in njegovimi bralci na drugi strani. Tu bomo analizo vodili v
skladu z dvema nivojema prepoznave akterskega diskurza, in sicer na ravni
informatorskih pripisov in samopripisov.
Številni raziskovalci časopisne industrije že leta opozarjajo, da so bralci
skorajda povsod po svetu s svojimi spremenjenimi bralnimi navadami,
novimi načini korporativne medijske potrošnje in nevero v nepogrešljivost
dosedanje časopisne ponudbe začeli množično opuščati vsakodnevno
rutino časopisne konsumpcije. Lastniki in upravljalci časopisov so se
pretežno ukvarjali s kopičenjem kapitala in ustvarjanjem dobička, medtem
ko so skorajda povsem pozabili na bralce. Naša informatorka INFž3
nazorno opiše svoj vtis: »Mislim, da je največji problem Primorskih novic
ta, da mi zgubljamo kontakt z bralci … Osnovno prepričanje prejšnje direk-
torice je bilo, da časopis prodajajo oglasi. Če je tako, potem si časopis sam
sebi spodreže korenine. Če novinar nima stika z bralci, ne pozna, kaj lju-
269
intelektualno formiran, torej zahteven do svoje profesije, težje bo uresni-
čeval kriterije svoje personalizirane profesionalnosti – denimo samoinicia-
tivnost, avtonomnost, kritičnost, angažiranost in družbeno odgovornost
– v uredništvih, ki jim načelujejo strokovno slabše formirani ali intelektu-
alno povprečni uredniki. Tak novinar tudi prej ustvari specifične situacije v
uredništvu, v katerih lahko pride v konflikt z drugimi novinarji in uredni-
kom; in obratno, manj ko neki urednik upošteva individualne razlike, po-
trebe in stališča podrejenih, prej lahko ustvari razmere, v katerih vznikne-
jo napetosti. Izreka zadnje informatorke o tem, da nadrejeni v uredništvih
Primorskih novic podcenjujejo bralce, je zgleden primer pojava neskladja
med novinarsko in uredniško pozicijo pa tudi med novinarsko in nenovi-
narsko pozicijo znotraj časopisne hiše, ki kajpak zaposlene lahko spravlja v
zadrego. To, da časopis podcenjuje bralce – tu ne mislimo samo na uredni-
štva, ampak tudi na druge službe, ki imajo kakršenkoli vpliv na ustvarjan-
je vsebine časopisa –, moramo obravnavati kot antižurnalističen in neod-
govoren nazor, ki lahko vodi v zniževanje objavnih kriterijev in devalvacijo
novinarskega dela kot takega v habitusu časopisne hiše, in v zadnji instan-
ci do frivolne recepcije časopisa pri bralcih. Enako drži za nekonsistence
pri dogovorih o delovnih nalogah in njihovih realizacijah (npr. umakni-
tev članka v zadnjem trenutku mimo vednosti avtorja ali mimo njegovega
soglasja). Z vidika organizacijske antropologije tovrstne kontradikcije vse-
bujejo konfliktna kulturna sporočila.
Deveto diskurzivno razmerje ponovno razširja horizont časopisnega
habitusa, in sicer se osredotoča na kompleksno naravo odnosa med časo-
pisom na eni in njegovimi bralci na drugi strani. Tu bomo analizo vodili v
skladu z dvema nivojema prepoznave akterskega diskurza, in sicer na ravni
informatorskih pripisov in samopripisov.
Številni raziskovalci časopisne industrije že leta opozarjajo, da so bralci
skorajda povsod po svetu s svojimi spremenjenimi bralnimi navadami,
novimi načini korporativne medijske potrošnje in nevero v nepogrešljivost
dosedanje časopisne ponudbe začeli množično opuščati vsakodnevno
rutino časopisne konsumpcije. Lastniki in upravljalci časopisov so se
pretežno ukvarjali s kopičenjem kapitala in ustvarjanjem dobička, medtem
ko so skorajda povsem pozabili na bralce. Naša informatorka INFž3
nazorno opiše svoj vtis: »Mislim, da je največji problem Primorskih novic
ta, da mi zgubljamo kontakt z bralci … Osnovno prepričanje prejšnje direk-
torice je bilo, da časopis prodajajo oglasi. Če je tako, potem si časopis sam
sebi spodreže korenine. Če novinar nima stika z bralci, ne pozna, kaj lju-
269
