Page 270 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 270
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
di tare, kateri so njihovi problemi, potem si ne moreš obetati visoke branos-
ti časopisa. V hiši se premalo zavedamo, da mi delamo za bralce, da je naše
poslanstvo spoštovati interese javnosti, ne političnih strank, ne gospodarskih
družb, ne direktorjev kulturnih instituticij. To je po mojem največja poman-
jkljivost našega časopisa, da smo zgubili stik.« Korporativni interes je pov-
sem prevladal nad interesom do javnosti. Bralci, ki so bili zato desetletja
brez kakršnekoli možnosti vidne participacije v javni komunikaciji skozi
časopise, so z digitalnimi mediji in drugimi oblikami komunikacijsko-in-
formacijskih tehnologij dobili upanje, da vendarle lahko aktivno posežejo
v monopolizirano ustvarjanje javnega prostora in posredovanja informa-
cij. Posledica: »Naklade tiskanim medijem naglo padajo, proračuni se krčijo,
številni tradicionalni mediji propadajo ali se selijo zgolj na splet, drastično se
zmanjšujejo zaposlitvene možnosti za novinarje, digitalno okolje spreminja
bralne navade predvsem mlajšega občinstva« (Jontes 2010: 10). Nekateri, ki
sicer poročajo o padcih naklad časopisja, pri tem poudarjajo, da zanimanje
bralcev za branje časopisov ni toliko upadlo. Interes za branje časopisov ni
izginil, težava je bolj v tem, da je vse manj takšnih, ki so časopis pripravljeni
kupiti ali plačati za njegove spletne vsebine. Ob tem se kot ideja o ustvarjan-
ju drugačnih, alternativnih oblik javne participacije pojavljajo t. i. medij-
ske zadruge, katerih člani so »dobavitelji« (avtorji) in »odjemalci« informa-
cij (bralci). Takšne zadruge so mišljene kot skupnostni mediji, ki delujejo v
tesnem sodelovanju med avtorji in bralci. Že pred to idejo pa so bili v teoriji
že dobro razdelani številni t. i. sistemi odgovornosti medijev (gl. Bertrand
1997, Radojković 1999, Sedmak in dr. 1996), ki so načrtovali izdatno vključe-
vanje bralcev v delo časnikarjev kot obliko korekcije ravnanja časnikarjev
(odprti telefon ali elektronska pošta za takojšen odziv na pripombe bralcev;
združenja bralcev; paneli občanov, posvečeni medijskim problematikam;
okrogle mize časnikarjev in bralcev; redakcijski ombudsman, ki se ukvarja
s pritožbami bralcev; vključevanje predstavnikov občanov v uredniški od-
bor ipd.), ki pa v praksi pri nas nikoli niso zaživeli. Tako smo z intervjuji z
zaposlenimi v Primorskih novicah želeli ugotoviti, kako si zamišljajo svoje
bralce; kako gledajo na idejo, da bi bili bralci vključeni v procese produkci-
je novic ali celo upravljanja časnika; kakšne so njihove predstave o bralcih,
ki jih nagovarjajo; imajo z njimi kakšen organiziran stik; bi jih takšna tes-
na zveza med časnikom in bralci motila ali motivirala pri delu ipd. Vsi naši
informatorji se v pogovorih zaklinjajo, da bi bralec moral biti »edini krite-
rij« njihovega ustvarjanja, kar je sicer lahko dvoumen socialni pripis, toda
ko nadalje želimo več zvedeti o njihovih predstavah glede bralcev, opazimo
270
di tare, kateri so njihovi problemi, potem si ne moreš obetati visoke branos-
ti časopisa. V hiši se premalo zavedamo, da mi delamo za bralce, da je naše
poslanstvo spoštovati interese javnosti, ne političnih strank, ne gospodarskih
družb, ne direktorjev kulturnih instituticij. To je po mojem največja poman-
jkljivost našega časopisa, da smo zgubili stik.« Korporativni interes je pov-
sem prevladal nad interesom do javnosti. Bralci, ki so bili zato desetletja
brez kakršnekoli možnosti vidne participacije v javni komunikaciji skozi
časopise, so z digitalnimi mediji in drugimi oblikami komunikacijsko-in-
formacijskih tehnologij dobili upanje, da vendarle lahko aktivno posežejo
v monopolizirano ustvarjanje javnega prostora in posredovanja informa-
cij. Posledica: »Naklade tiskanim medijem naglo padajo, proračuni se krčijo,
številni tradicionalni mediji propadajo ali se selijo zgolj na splet, drastično se
zmanjšujejo zaposlitvene možnosti za novinarje, digitalno okolje spreminja
bralne navade predvsem mlajšega občinstva« (Jontes 2010: 10). Nekateri, ki
sicer poročajo o padcih naklad časopisja, pri tem poudarjajo, da zanimanje
bralcev za branje časopisov ni toliko upadlo. Interes za branje časopisov ni
izginil, težava je bolj v tem, da je vse manj takšnih, ki so časopis pripravljeni
kupiti ali plačati za njegove spletne vsebine. Ob tem se kot ideja o ustvarjan-
ju drugačnih, alternativnih oblik javne participacije pojavljajo t. i. medij-
ske zadruge, katerih člani so »dobavitelji« (avtorji) in »odjemalci« informa-
cij (bralci). Takšne zadruge so mišljene kot skupnostni mediji, ki delujejo v
tesnem sodelovanju med avtorji in bralci. Že pred to idejo pa so bili v teoriji
že dobro razdelani številni t. i. sistemi odgovornosti medijev (gl. Bertrand
1997, Radojković 1999, Sedmak in dr. 1996), ki so načrtovali izdatno vključe-
vanje bralcev v delo časnikarjev kot obliko korekcije ravnanja časnikarjev
(odprti telefon ali elektronska pošta za takojšen odziv na pripombe bralcev;
združenja bralcev; paneli občanov, posvečeni medijskim problematikam;
okrogle mize časnikarjev in bralcev; redakcijski ombudsman, ki se ukvarja
s pritožbami bralcev; vključevanje predstavnikov občanov v uredniški od-
bor ipd.), ki pa v praksi pri nas nikoli niso zaživeli. Tako smo z intervjuji z
zaposlenimi v Primorskih novicah želeli ugotoviti, kako si zamišljajo svoje
bralce; kako gledajo na idejo, da bi bili bralci vključeni v procese produkci-
je novic ali celo upravljanja časnika; kakšne so njihove predstave o bralcih,
ki jih nagovarjajo; imajo z njimi kakšen organiziran stik; bi jih takšna tes-
na zveza med časnikom in bralci motila ali motivirala pri delu ipd. Vsi naši
informatorji se v pogovorih zaklinjajo, da bi bralec moral biti »edini krite-
rij« njihovega ustvarjanja, kar je sicer lahko dvoumen socialni pripis, toda
ko nadalje želimo več zvedeti o njihovih predstavah glede bralcev, opazimo
270
