Page 84 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 84
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
antropologija pozna le malo študij mobilnega telefona, tistih nekaj raziskav
podobno ugotavlja, da koncepti, s katerimi operirajo kognitivni, tehnolo-
ški in statistični pristopi, niso primerni za opis rab, saj jih pravzaprav vse-
binsko povsem obidejo oz. jih obravnavajo tako, da jih sploh ne obravna-
vajo. Dejstvo, da je mobilna tehnologija dandanes sestavni del vsega, kar se
dogaja v sodobnem človekovem vsakdanjiku, raziskovalcem povzroča ne-
malo težav, saj pri obravnavi pogosto zapadejo v naturalizacijo in ne re-
fleksijo družbenih rab teh tehnologij. Da je tako, kaže precejšnja odsotnost
konceptualizacije samega pojma 'raba', in to v študijah, ki govorijo o rabah
mobilnega telefona. Študije, ki obravnavajo rabo mobilnega telefona, obi-
čajno rabe same ne konceptualizirajo, torej utemeljijo kot analitični instru-
ment za kvalitativni opis določenih družbenih procesov, temveč jih prika-
zujejo na deskriptivni ravni (cf. Chandler 1994; Palen in dr. 2001; Palmer
2001; Swalowe in dr. 2002) ali pa na ravni statistično ovrednotenih eko-
nomskih oz. tržnih parametrov (Colombo 2001, 143–144). Glede na to, da
so »novi« mediji, zlasti osebni računalnik in mobilni telefon, daleč najpo-
gosteje uporabljana tehnologija v vsakdanjem življenju, se torej naravnost
vsiljujejo kot torišče za problematizacijo načina rabe tehnologije. V sodob-
ni postkolonialni antropologiji in še kakšni drugi disciplini bi lahko druž-
bene rabe sodobnih komunikacijskih tehnologij najenostavneje opredelili
kot kulturne prakse.
Če je v družboslovnih raziskavah klasičnih množičnih medijev (tisk,
radio, film, TV) običajno njihova družbenost oz. družbena specifičnost bila
skrčena oz. zvedena na en sam aspekt, to je na družbeno moč vpliva na
množice, ki so jo medijskim tehnologijam pripisali kot njihovo daleč naj-
pomembnejšo, če ne sploh edino pomembno lastnost, so sodobne raziska-
ve, utemeljene na svežih spoznanjih zlasti medijskih študijev in komuniko-
loškega raziskovanja »množičnega komuniciranja«, upoštevale dejstvo, da
komunikacijske in informacijske modalnosti nikakor niso edino družbeno
dejstvo sodobnih tehnologij. Klasična sociološka koncepcija medijske ko-
munikacije se ni spraševala po specifičnosti posameznih medijskih tehno-
logij in s tem tudi po načinih njihovih rab in vlogi teh rab. Medijski študi-
ji, ki so se razvili na prehodu iz 70. v 80. leta v Veliki Britaniji v kontekstu
kulturnih študijev, so v ospredje še bolj postavili debato o različnosti po-
sameznih medijev (knjiga, plakat, fotografija, telefon, magnetogram, gra-
mofon ipd.) in načinov, na katere ljudje ali različne družbene oz. spolno
diferencirane skupine uporabljajo te tehnologije, zlasti televizijo (Vogrinc
2000: 217–220). Maria Lohan v svoji klasični družboslovni analizi domače-
84
antropologija pozna le malo študij mobilnega telefona, tistih nekaj raziskav
podobno ugotavlja, da koncepti, s katerimi operirajo kognitivni, tehnolo-
ški in statistični pristopi, niso primerni za opis rab, saj jih pravzaprav vse-
binsko povsem obidejo oz. jih obravnavajo tako, da jih sploh ne obravna-
vajo. Dejstvo, da je mobilna tehnologija dandanes sestavni del vsega, kar se
dogaja v sodobnem človekovem vsakdanjiku, raziskovalcem povzroča ne-
malo težav, saj pri obravnavi pogosto zapadejo v naturalizacijo in ne re-
fleksijo družbenih rab teh tehnologij. Da je tako, kaže precejšnja odsotnost
konceptualizacije samega pojma 'raba', in to v študijah, ki govorijo o rabah
mobilnega telefona. Študije, ki obravnavajo rabo mobilnega telefona, obi-
čajno rabe same ne konceptualizirajo, torej utemeljijo kot analitični instru-
ment za kvalitativni opis določenih družbenih procesov, temveč jih prika-
zujejo na deskriptivni ravni (cf. Chandler 1994; Palen in dr. 2001; Palmer
2001; Swalowe in dr. 2002) ali pa na ravni statistično ovrednotenih eko-
nomskih oz. tržnih parametrov (Colombo 2001, 143–144). Glede na to, da
so »novi« mediji, zlasti osebni računalnik in mobilni telefon, daleč najpo-
gosteje uporabljana tehnologija v vsakdanjem življenju, se torej naravnost
vsiljujejo kot torišče za problematizacijo načina rabe tehnologije. V sodob-
ni postkolonialni antropologiji in še kakšni drugi disciplini bi lahko druž-
bene rabe sodobnih komunikacijskih tehnologij najenostavneje opredelili
kot kulturne prakse.
Če je v družboslovnih raziskavah klasičnih množičnih medijev (tisk,
radio, film, TV) običajno njihova družbenost oz. družbena specifičnost bila
skrčena oz. zvedena na en sam aspekt, to je na družbeno moč vpliva na
množice, ki so jo medijskim tehnologijam pripisali kot njihovo daleč naj-
pomembnejšo, če ne sploh edino pomembno lastnost, so sodobne raziska-
ve, utemeljene na svežih spoznanjih zlasti medijskih študijev in komuniko-
loškega raziskovanja »množičnega komuniciranja«, upoštevale dejstvo, da
komunikacijske in informacijske modalnosti nikakor niso edino družbeno
dejstvo sodobnih tehnologij. Klasična sociološka koncepcija medijske ko-
munikacije se ni spraševala po specifičnosti posameznih medijskih tehno-
logij in s tem tudi po načinih njihovih rab in vlogi teh rab. Medijski študi-
ji, ki so se razvili na prehodu iz 70. v 80. leta v Veliki Britaniji v kontekstu
kulturnih študijev, so v ospredje še bolj postavili debato o različnosti po-
sameznih medijev (knjiga, plakat, fotografija, telefon, magnetogram, gra-
mofon ipd.) in načinov, na katere ljudje ali različne družbene oz. spolno
diferencirane skupine uporabljajo te tehnologije, zlasti televizijo (Vogrinc
2000: 217–220). Maria Lohan v svoji klasični družboslovni analizi domače-
84
