Page 256 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 256
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
Vsakdanje življenje je bilo zaradi vojnih razmer v obeh mestih tež-
ko, kar se je kazalo zlasti v pomanjkanju hrane in energentov, strahu pred
bombardiranjem in odporu dela prebivalstva proti okupatorju oziroma ob-
lasti. V obeh mestih sta bili običajni vsakodnevna zatemnitev in policijska
ura, ki se je med vojno spreminjala in seveda vplivala na začetek predstav
(npr. v Zagrebu ob 19. uri,3 v Ljubljani tudi ob 17.).4 Specifičnost Zagreba je
bila tudi razumna odločitev, da se vstopnice za večerne predstave v gleda-
lišču lahko uporabljajo kot prepustnice za vrnitev domov med policijskimi
urami.5 Toda medtem ko so bile operne in operetne predstave v Ljubljani
skoraj vsak dan (razen ponedeljka),6 v Zagrebu to ni bilo niti fizično mogo-
če, ker so bile v isti stavbi operne, baletne in tudi dramske predstave (tako
je še danes). Vsekakor pa so prebivalci v obeh mestih gledališči navdušeno
obiskovali.
Kar se tiče izbire vodilnih funkcionarjev opere, se je ljubljanska upra-
va izkazala za bolj dolgoročno od zagrebške. Direktor ljubljanske Opere je
bil celotno obdobje vojne skladatelj in muzikolog Vilko Ukmar (1905–1991).
Poleg tega je bil na ta položaj imenovan že leta 1939, torej dve leti pred za-
četkom vojne v Jugoslaviji. V Zagrebu je bil leta 1940 imenovan za direk-
torja Opere skladatelj in muzikolog Stanislav Stražnicki (1883–1945),7 ki je
bil dvajset let starejši od Ukmarja, a je imel podoben izobrazbeni in poklic-
ni profil (oba sta končala tudi pravno fakulteto in poučevala na akademi-
ji za glasbo oziroma konservatoriju). Z delovanjem Stražnickega ni bila za-
dovoljna niti uprava niti publika, zato je bil konec januarja 1942 odstavljen.8
Začasno je vodstvo Opere prevzel intendant Dušan Žanko,9 pomagala pa
sta mu odlična in sposobna glasbenika, dirigenta Lovro Matačić (1899–
1985) in Jakov Gotovac (1895–1982), ki je marca 1943 postal začasni direk-
3 Goldstein, Zagreb 1941–1945., 105.
4 Henrik Neubauer, Ljubljanska Opera med drugo svetovno vojno 1941–1945 (Ljubl-
jana: samozal., 2012), 11.
5 Goldstein, Zagreb 1941–1945., 106.
6 Neubauer, Ljubljanska Opera..., 13.
7 V kratki biografiji objavljeni v Leksikonu jugoslavenske muzike (ur. Krešimir Kova-
čević, zv. 2 /Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, 1984/,
382) je napačno napisano, da je Stražnicki bil direktor opere do leta 1943. Napaka je
prevzeta tudi v življenjepisu objavljenem v bazi Quercus na spletni strani zagrebške-
ga Muzičnega informativnega centra (http://quercus.mic.hr/quercus/person/1230,
dostop 22. 8. 2018.).
8 Snježana Banović, Država i njezino kazalište. Hrvatsko državno kazalište u Zagrebu
1941.–1945. (Zagreb: Profil, 2012), 107.
9 Dušan Žanko (1904–1980) je bil zgodovinar, pesnik in kritik.
254
Vsakdanje življenje je bilo zaradi vojnih razmer v obeh mestih tež-
ko, kar se je kazalo zlasti v pomanjkanju hrane in energentov, strahu pred
bombardiranjem in odporu dela prebivalstva proti okupatorju oziroma ob-
lasti. V obeh mestih sta bili običajni vsakodnevna zatemnitev in policijska
ura, ki se je med vojno spreminjala in seveda vplivala na začetek predstav
(npr. v Zagrebu ob 19. uri,3 v Ljubljani tudi ob 17.).4 Specifičnost Zagreba je
bila tudi razumna odločitev, da se vstopnice za večerne predstave v gleda-
lišču lahko uporabljajo kot prepustnice za vrnitev domov med policijskimi
urami.5 Toda medtem ko so bile operne in operetne predstave v Ljubljani
skoraj vsak dan (razen ponedeljka),6 v Zagrebu to ni bilo niti fizično mogo-
če, ker so bile v isti stavbi operne, baletne in tudi dramske predstave (tako
je še danes). Vsekakor pa so prebivalci v obeh mestih gledališči navdušeno
obiskovali.
Kar se tiče izbire vodilnih funkcionarjev opere, se je ljubljanska upra-
va izkazala za bolj dolgoročno od zagrebške. Direktor ljubljanske Opere je
bil celotno obdobje vojne skladatelj in muzikolog Vilko Ukmar (1905–1991).
Poleg tega je bil na ta položaj imenovan že leta 1939, torej dve leti pred za-
četkom vojne v Jugoslaviji. V Zagrebu je bil leta 1940 imenovan za direk-
torja Opere skladatelj in muzikolog Stanislav Stražnicki (1883–1945),7 ki je
bil dvajset let starejši od Ukmarja, a je imel podoben izobrazbeni in poklic-
ni profil (oba sta končala tudi pravno fakulteto in poučevala na akademi-
ji za glasbo oziroma konservatoriju). Z delovanjem Stražnickega ni bila za-
dovoljna niti uprava niti publika, zato je bil konec januarja 1942 odstavljen.8
Začasno je vodstvo Opere prevzel intendant Dušan Žanko,9 pomagala pa
sta mu odlična in sposobna glasbenika, dirigenta Lovro Matačić (1899–
1985) in Jakov Gotovac (1895–1982), ki je marca 1943 postal začasni direk-
3 Goldstein, Zagreb 1941–1945., 105.
4 Henrik Neubauer, Ljubljanska Opera med drugo svetovno vojno 1941–1945 (Ljubl-
jana: samozal., 2012), 11.
5 Goldstein, Zagreb 1941–1945., 106.
6 Neubauer, Ljubljanska Opera..., 13.
7 V kratki biografiji objavljeni v Leksikonu jugoslavenske muzike (ur. Krešimir Kova-
čević, zv. 2 /Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, 1984/,
382) je napačno napisano, da je Stražnicki bil direktor opere do leta 1943. Napaka je
prevzeta tudi v življenjepisu objavljenem v bazi Quercus na spletni strani zagrebške-
ga Muzičnega informativnega centra (http://quercus.mic.hr/quercus/person/1230,
dostop 22. 8. 2018.).
8 Snježana Banović, Država i njezino kazalište. Hrvatsko državno kazalište u Zagrebu
1941.–1945. (Zagreb: Profil, 2012), 107.
9 Dušan Žanko (1904–1980) je bil zgodovinar, pesnik in kritik.
254
