Page 280 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 280
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
je ocenjeval Gumplowicz, saj so Slovenci že prehodili pot od plemena do
narodnosti.1
Ocene graškega sociologa so med južnimi Slovani naletele na odličen
odziv. Hvaležni so mu bili za to, kar je storil za seznanjanje z njihovimi te-
žavami v kulturno razvitem svetu, h kateremu je začel prištevati tudi ne-
katere manjše narode. Toda za razliko od Hrvatov ali Bolgarov, ki so skozi
zgodovino že imeli svoje države, je kot posebnost izpostavljal Slovence, ki se
tej »pomanjkljivosti« navkljub niso odrekli lastnemu kulturnemu razvoju.2
Zato so v ljubljanski reviji Slovan leta 1907 z veseljem objavili Gumplowi-
czev prispevek Sociološki problemi v avstrijski politiki,3 v katerem je pose-
bej izpostavil naslednje: »Pravijo, da se dandanes otroci že rode bolj inte-
ligentni; zdi se nam pa, da se godi isto z mladimi kulturnimi narodi. Ne
rabijo več stoletij, da se dvignejo na višino starejših kulturnih narodov: da-
nes se to zgodi neverjetno hitro. Za vzgled takšnega hitrega kulturnega ra-
zvoja bi lahko navedli tudi Slovence.«4
Kaj je bilo tisto, kar je tako navdušilo znanega graškega sociologa, da je
Slovence izpostavljal kot primer »nezgodovinskega« naroda, ki po kulturni
razvitosti že dohiteva narode z dolgo državno tradicijo? Pri tem vsekakor ni
mislil na tiste kulturne ustanove ali društva, ki so v Ljubljani, Trstu, Mari-
boru, Gorici, Celju ali drugih mestih obstajala že dolga desetletja, a so delo-
vala v nemškem ali italijanskem jeziku. Pogled se mu je ustavil na društvih
in ustanovah, ki so jih Slovenci ustanavljali od ustavne dobe v šestdesetih
letih 19. stoletja dalje. Nekatere med njimi so si že ob rojstvu društva začr-
tale delovanje v smeri ustanovitve poklicnih kulturnih ustanov osrednjega
narodnega pomena. Njihov cilj je bil torej doseči to, kar so veliki narodi že
imeli, torej ustanove (vsaj delno) primerljive s tistimi v največjih evropskih
kulturnih središčih.
Kot značilen primer tovrstno začrtanega programa si oglejmo delova-
nje Dramatičnega društva; v njegovem okviru so nato tudi uprizarjali prve
slovenske opere. Ustanovitelji Dramatičnega društva so jeseni 1866 v prija-
1 Janez Cvirn, »Ludwig Gumplowicz in slovensko vprašanje«, Celjski zbornik 1993, 29
(Celje: Skupščina občine, 1993), 354–365.
2 Janez Cvirn, »Od Zedinjene do združene Slovenije«, v Slovenska osamosvojitev 1991:
pričevanja in analize: zbornik: simpozij, Brežice, 21. in 22. junij 2001, ur. Jurij Perov-
šek in dr. (Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, Zveza zgodovinskih društev
Slovenije, 2002), 11.
3 Ludwig Gumplowicz, »Sociološki problemi v avstrijski politiki«, Slovan 5, št. 10
(1907): 308–311 in št. 11, 324–326.
4 Prav tam, 311.
278
je ocenjeval Gumplowicz, saj so Slovenci že prehodili pot od plemena do
narodnosti.1
Ocene graškega sociologa so med južnimi Slovani naletele na odličen
odziv. Hvaležni so mu bili za to, kar je storil za seznanjanje z njihovimi te-
žavami v kulturno razvitem svetu, h kateremu je začel prištevati tudi ne-
katere manjše narode. Toda za razliko od Hrvatov ali Bolgarov, ki so skozi
zgodovino že imeli svoje države, je kot posebnost izpostavljal Slovence, ki se
tej »pomanjkljivosti« navkljub niso odrekli lastnemu kulturnemu razvoju.2
Zato so v ljubljanski reviji Slovan leta 1907 z veseljem objavili Gumplowi-
czev prispevek Sociološki problemi v avstrijski politiki,3 v katerem je pose-
bej izpostavil naslednje: »Pravijo, da se dandanes otroci že rode bolj inte-
ligentni; zdi se nam pa, da se godi isto z mladimi kulturnimi narodi. Ne
rabijo več stoletij, da se dvignejo na višino starejših kulturnih narodov: da-
nes se to zgodi neverjetno hitro. Za vzgled takšnega hitrega kulturnega ra-
zvoja bi lahko navedli tudi Slovence.«4
Kaj je bilo tisto, kar je tako navdušilo znanega graškega sociologa, da je
Slovence izpostavljal kot primer »nezgodovinskega« naroda, ki po kulturni
razvitosti že dohiteva narode z dolgo državno tradicijo? Pri tem vsekakor ni
mislil na tiste kulturne ustanove ali društva, ki so v Ljubljani, Trstu, Mari-
boru, Gorici, Celju ali drugih mestih obstajala že dolga desetletja, a so delo-
vala v nemškem ali italijanskem jeziku. Pogled se mu je ustavil na društvih
in ustanovah, ki so jih Slovenci ustanavljali od ustavne dobe v šestdesetih
letih 19. stoletja dalje. Nekatere med njimi so si že ob rojstvu društva začr-
tale delovanje v smeri ustanovitve poklicnih kulturnih ustanov osrednjega
narodnega pomena. Njihov cilj je bil torej doseči to, kar so veliki narodi že
imeli, torej ustanove (vsaj delno) primerljive s tistimi v največjih evropskih
kulturnih središčih.
Kot značilen primer tovrstno začrtanega programa si oglejmo delova-
nje Dramatičnega društva; v njegovem okviru so nato tudi uprizarjali prve
slovenske opere. Ustanovitelji Dramatičnega društva so jeseni 1866 v prija-
1 Janez Cvirn, »Ludwig Gumplowicz in slovensko vprašanje«, Celjski zbornik 1993, 29
(Celje: Skupščina občine, 1993), 354–365.
2 Janez Cvirn, »Od Zedinjene do združene Slovenije«, v Slovenska osamosvojitev 1991:
pričevanja in analize: zbornik: simpozij, Brežice, 21. in 22. junij 2001, ur. Jurij Perov-
šek in dr. (Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, Zveza zgodovinskih društev
Slovenije, 2002), 11.
3 Ludwig Gumplowicz, »Sociološki problemi v avstrijski politiki«, Slovan 5, št. 10
(1907): 308–311 in št. 11, 324–326.
4 Prav tam, 311.
278
