Page 282 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 282
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
glasbene šole ni bila zamišljena le kot interna vadnica za izpopolnjevanje
kadra iz lastne hiše.
Slovenski izobraženci so ustanovili še nekatera društva, ki so pospe-
šila slovenski kulturni razvoj. Leta 1864 ustanovljena Slovenska matica si
je zadala za cilj izdajanje izvirnega slovenskega leposlovja in znanstvenih
del. Z založniškim programom je zapolnila del programa, ki so ga pri na-
rodih z razvito kulturno in znanstveno infrastrukturo opravljale akademi-
je ali univerze, tako da se je skozi njene izdaje (in programe drugih založb)
razvijala tudi slovenska strokovna terminologija. Slovensko matico so za-
radi te edinstvene vloge posamezniki označevali kot mati/matico sloven-
ske znanosti in kulture, kot naš najvišji znanstveni zavod ali kot našo malo
univerzo; (to vlogo je nosila do ustanovitve osrednjih slovenskih znanstve-
nih zavodov, pri ustanavljanju katerih je tudi sama tvorno sodelovala). Že-
lja po slovenski univerzi pa je (ponovno) vzcvetela ob koncu 19. stoletja in v
naslednjih letih je bil v Ljubljani ustanovljen vseučiliški sklad, v katerega so
se stekala sredstva za bodočo slovensko univerzo v Ljubljani. In to v času,
ko Slovenci nismo imeli še niti ene državno podprte popolne osemletne gi-
mnazije. Prva popolnoma slovenskem gimnazija je namreč začela delova-
ti (šele) leta 1905 kot zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano.
Na državnih gimnazijah pa je bila tudi na ozemljih z veliko večino sloven-
skega življa slovenščina še vedno podrejena nemščini.
Ko je Ludwig Gumplowicz Slovence postavljal kot »vzgled takšnega
hitrega kulturnega razvoja«, so mu bile navedene stvari bolj ali manj jas-
ne, saj se je s študenti ali profesorji iz slovenskih dežel srečeval tudi v svo-
jem službenem okolju. Vendar pa se želje slovenske intelektualne elite niso
ustavljanje na tej točki. Neizpolnjena želja je bila zagotovitev dolgoročnega
stabilnega financiranja slovenskih (društvenih) kulturnih ustanov z redni-
mi proračunskimi sredstvi. To naj bi za nekatere prineslo tudi spremembo
okvira delovanja, tako da bi se iz društvene ustanove preoblikovali v držav-
no. Gledano z vidika slovenskega naroda bi ji tako bila s strani odločujo-
čih v državi priznana vloga osrednje narodne kulturne ustanove. Nekate-
re društvene ustanove so sicer že prejemale subvencijo iz proračuna dežele
Kranjske, ki pa je bila odvisna od razmerij moči političnih strank v de-
želnem zboru. Nezanesljivost takšnega načina financiranja se je pokazala
tudi v letih pred 1. svetovno vojno, ko je na Kranjskem absolutno oblast v
roke dobila slovenska klerikalna stranka (Slovenska ljudska stranka). V le-
tih pred začetkom vojne je začela iz deželnega proračuna črtati postavke za
kulturne ustanove, ki naj bi jih upravljali njihovi politični nasprotniki iz li-
280
glasbene šole ni bila zamišljena le kot interna vadnica za izpopolnjevanje
kadra iz lastne hiše.
Slovenski izobraženci so ustanovili še nekatera društva, ki so pospe-
šila slovenski kulturni razvoj. Leta 1864 ustanovljena Slovenska matica si
je zadala za cilj izdajanje izvirnega slovenskega leposlovja in znanstvenih
del. Z založniškim programom je zapolnila del programa, ki so ga pri na-
rodih z razvito kulturno in znanstveno infrastrukturo opravljale akademi-
je ali univerze, tako da se je skozi njene izdaje (in programe drugih založb)
razvijala tudi slovenska strokovna terminologija. Slovensko matico so za-
radi te edinstvene vloge posamezniki označevali kot mati/matico sloven-
ske znanosti in kulture, kot naš najvišji znanstveni zavod ali kot našo malo
univerzo; (to vlogo je nosila do ustanovitve osrednjih slovenskih znanstve-
nih zavodov, pri ustanavljanju katerih je tudi sama tvorno sodelovala). Že-
lja po slovenski univerzi pa je (ponovno) vzcvetela ob koncu 19. stoletja in v
naslednjih letih je bil v Ljubljani ustanovljen vseučiliški sklad, v katerega so
se stekala sredstva za bodočo slovensko univerzo v Ljubljani. In to v času,
ko Slovenci nismo imeli še niti ene državno podprte popolne osemletne gi-
mnazije. Prva popolnoma slovenskem gimnazija je namreč začela delova-
ti (šele) leta 1905 kot zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano.
Na državnih gimnazijah pa je bila tudi na ozemljih z veliko večino sloven-
skega življa slovenščina še vedno podrejena nemščini.
Ko je Ludwig Gumplowicz Slovence postavljal kot »vzgled takšnega
hitrega kulturnega razvoja«, so mu bile navedene stvari bolj ali manj jas-
ne, saj se je s študenti ali profesorji iz slovenskih dežel srečeval tudi v svo-
jem službenem okolju. Vendar pa se želje slovenske intelektualne elite niso
ustavljanje na tej točki. Neizpolnjena želja je bila zagotovitev dolgoročnega
stabilnega financiranja slovenskih (društvenih) kulturnih ustanov z redni-
mi proračunskimi sredstvi. To naj bi za nekatere prineslo tudi spremembo
okvira delovanja, tako da bi se iz društvene ustanove preoblikovali v držav-
no. Gledano z vidika slovenskega naroda bi ji tako bila s strani odločujo-
čih v državi priznana vloga osrednje narodne kulturne ustanove. Nekate-
re društvene ustanove so sicer že prejemale subvencijo iz proračuna dežele
Kranjske, ki pa je bila odvisna od razmerij moči političnih strank v de-
želnem zboru. Nezanesljivost takšnega načina financiranja se je pokazala
tudi v letih pred 1. svetovno vojno, ko je na Kranjskem absolutno oblast v
roke dobila slovenska klerikalna stranka (Slovenska ljudska stranka). V le-
tih pred začetkom vojne je začela iz deželnega proračuna črtati postavke za
kulturne ustanove, ki naj bi jih upravljali njihovi politični nasprotniki iz li-
280
