Page 318 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 318
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
Večno-žensko, ki nas poveličuje, predstavlja Helgino odpuščanje, ki
presega vsak greh in vsako krivdo. S Helginim spravnim dejanjem, z molit-
vijo, simbolno pa tudi z njenim nesebičnim samo-žrtvovanjem se zgodba
ob koncu izteče v aristotelsko katarzo.
Jasno pa je, da ta sprava vendarle ni mogoča brez pravične »božje kaz-
ni«, kot ugotavljajo ribiči (»Gottes Strafe!«, s. 117), postavljene nad vse. Prav
kazen namreč – ob odpuščanju, ki je odgovor na kesanje – (lahko) opere
tudi človeške napake in pregrehe. Slednje so torej potrebne višjega očišče-
nja, pravičnega pobotanja, prek katerega se zlo uravnovesi z dobrim.
V tem pa se kaže še ena simbolna raven zgodbe. Krivda Rosette in Jona
ni le njuna osebna krivda, ampak gre prek njiju za kolektivni madež, ki ga
je treba očistiti. Greh ni le osebni greh, ampak ga lahko vidimo kot dejanje,
ki omadežuje širšo družbo.
Zato ribiči z ženami izrecno terjajo pravice, kar vodi v nekakšno obče-
stveno očiščenje »islandske sramote« (»Islands erste Schande«).
Kristjan: Fort muß er!
Die Fischer: Fort! Fort!
Die Frauen: Sie auch! Die erste, die Pflicht vergaß!
Die Fischer: Islands erste Schande!
Die Frauen: Fort muß er, fort!
Najprej se lotijo Jona, žene pa opomnijo še na krivdo Rosette, ki je kot
islandska Eva prva pozabila na svojo dolžnost. Kot tujka prinaša s seboj
drugo kulturo, drug sistem vrednot, s katerim lahko nevarno »okuži« dru-
ge. Sama Rosette to posredno potrjuje ob obtožbah na račun njenega pre-
šuštva. Pravi, da tisto, kar ima sama za človekovo pravico (»ein Mensche-
nrecht«), tukaj imenujejo greh:
Rosette: Was ich tat, ihr nennet es Sünde, und es war ein
Menschenrecht!
Seveda nas tudi nehote v kontekstu libretista, ki se je v zgodovino nes-
lavno zapisal s svojimi žaljivimi pamfleti zoper jude in judovstvo, tovrstne
ideje spomnijo na prepričanje o nujnosti judovskega očiščenja. Avtor libre-
ta je namreč Karl Huffnagl (1872 –1927), ki se je podpisoval tudi s psevdoni-
mom Karl Paumgartten. Čeprav so njegovi najbolj proslavljeni zapisi nas-
tali v obdobju po prvi svetovni vojni (torej po nastanku Hochreiterjevega
316
Večno-žensko, ki nas poveličuje, predstavlja Helgino odpuščanje, ki
presega vsak greh in vsako krivdo. S Helginim spravnim dejanjem, z molit-
vijo, simbolno pa tudi z njenim nesebičnim samo-žrtvovanjem se zgodba
ob koncu izteče v aristotelsko katarzo.
Jasno pa je, da ta sprava vendarle ni mogoča brez pravične »božje kaz-
ni«, kot ugotavljajo ribiči (»Gottes Strafe!«, s. 117), postavljene nad vse. Prav
kazen namreč – ob odpuščanju, ki je odgovor na kesanje – (lahko) opere
tudi človeške napake in pregrehe. Slednje so torej potrebne višjega očišče-
nja, pravičnega pobotanja, prek katerega se zlo uravnovesi z dobrim.
V tem pa se kaže še ena simbolna raven zgodbe. Krivda Rosette in Jona
ni le njuna osebna krivda, ampak gre prek njiju za kolektivni madež, ki ga
je treba očistiti. Greh ni le osebni greh, ampak ga lahko vidimo kot dejanje,
ki omadežuje širšo družbo.
Zato ribiči z ženami izrecno terjajo pravice, kar vodi v nekakšno obče-
stveno očiščenje »islandske sramote« (»Islands erste Schande«).
Kristjan: Fort muß er!
Die Fischer: Fort! Fort!
Die Frauen: Sie auch! Die erste, die Pflicht vergaß!
Die Fischer: Islands erste Schande!
Die Frauen: Fort muß er, fort!
Najprej se lotijo Jona, žene pa opomnijo še na krivdo Rosette, ki je kot
islandska Eva prva pozabila na svojo dolžnost. Kot tujka prinaša s seboj
drugo kulturo, drug sistem vrednot, s katerim lahko nevarno »okuži« dru-
ge. Sama Rosette to posredno potrjuje ob obtožbah na račun njenega pre-
šuštva. Pravi, da tisto, kar ima sama za človekovo pravico (»ein Mensche-
nrecht«), tukaj imenujejo greh:
Rosette: Was ich tat, ihr nennet es Sünde, und es war ein
Menschenrecht!
Seveda nas tudi nehote v kontekstu libretista, ki se je v zgodovino nes-
lavno zapisal s svojimi žaljivimi pamfleti zoper jude in judovstvo, tovrstne
ideje spomnijo na prepričanje o nujnosti judovskega očiščenja. Avtor libre-
ta je namreč Karl Huffnagl (1872 –1927), ki se je podpisoval tudi s psevdoni-
mom Karl Paumgartten. Čeprav so njegovi najbolj proslavljeni zapisi nas-
tali v obdobju po prvi svetovni vojni (torej po nastanku Hochreiterjevega
316
