Page 316 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 316
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
tega dela, je bil na voljo le »nečitljiv« in »nerazviden« vir, iz katerega razum-
ljivo ni bilo mogoče natančneje razbrati značilnosti glasbene in besedilne
dramaturgije dela.3 Kljub temu Smrekar svojo razpravo sklepa z ugotovitvi-
jo, »da gre za skladatelja z velikim profesionalnim znanjem in dobrim ob-
vladovanjem različnih kompozicijskih disciplin. Vsekakor gre za delo, ki bi
ga veljalo podrobneje preučiti.«4
Besedilo
V ospredju zgodbe glasbene drame Heimfahrt je ljubezenski trikotnik, ki se
plete med islandskimi ribiči. Mladi ribič Jon, sprva sicer zaljubljen v prija-
teljevo sestro Helgo, se zaplete z Rosette, ženo ribiča Hjalmarja. Njuna zve-
za je grešna, zato ju ribiči izženejo. Z ribiško ladjo odideta proti jugu, ven-
dar ju, še preden odplujeta z obzorja, doleti božja kazen in utoneta v morju.
Na prvi pogled gre za preprosto ljubezensko zgodbo, izza katere pa je
razbrati številne simbolne pomene. Med nastopajočimi že s svojim imenom
izstopa Rosette, ki očitno ni islandskega porekla. Na sever je prišla potem,
ko jo v nevihti nekoč čudežno reši ribič Hjalmar. Z njim se poroči, pri če-
mer se iz dialogov čuti, da jo je k temu vodil predvsem nek občutek hvale-
žnosti in ne ljubezen. Zakonolom, ki ga stori, zato spremlja morda še pou-
darjen občutek krivde, ki Rosette ob koncu opere opredeljuje kot grešnico,
ki je oskrunila njun zakon, hkrati pa nehvaležno izdala svojega življenjske-
ga rešitelja.
Na drugi strani je v to zvezo spet po spletu igre usode potisnjen mladi
Jon, ki ga tako v razmerje z Rosette na podzavestni ravni vodi morda hre-
penenje po južnem soncu, ki je zaznamovalo njegovega očeta Arnija. Ta se
je namreč pred dolgimi leti za vse življenje usodno zaljubil v Sorrentu v Ita-
liji – na toplem jugu torej, po katerem je v svojem mrzlem severnem domu
vse življenje hrepenel. Tam je spoznal in se poročil z Marietto. Pri imenu,
ki zveni slovensko, se seveda ne moremo znebiti misli, da bi lahko tako na
poseben način Arnijeva usoda simbolizirala Hochreiterjevo lastno življenj-
sko izkušnjo, ko se je z »mrzlega« severnega Dunaja spominjal svojih mla-
dostnih dni na Kranjskem. Arni tako kot Hochreiter ni bil zmožen kora-
ka »domov«, po katerem je hrepenel, odkar ga je odpeljala in uročila »uka
žeja«. Zato pa je domovina postajala zanj vedno bolj oddaljena, vedno bolj
nedosegljiva, pozneje tudi tuja. Podobno kot je Hochreiterju slovenska »do-
3 Smrekar, »Hochreiterjeva opera«, 86.
4 Prav tam, 87.
314
tega dela, je bil na voljo le »nečitljiv« in »nerazviden« vir, iz katerega razum-
ljivo ni bilo mogoče natančneje razbrati značilnosti glasbene in besedilne
dramaturgije dela.3 Kljub temu Smrekar svojo razpravo sklepa z ugotovitvi-
jo, »da gre za skladatelja z velikim profesionalnim znanjem in dobrim ob-
vladovanjem različnih kompozicijskih disciplin. Vsekakor gre za delo, ki bi
ga veljalo podrobneje preučiti.«4
Besedilo
V ospredju zgodbe glasbene drame Heimfahrt je ljubezenski trikotnik, ki se
plete med islandskimi ribiči. Mladi ribič Jon, sprva sicer zaljubljen v prija-
teljevo sestro Helgo, se zaplete z Rosette, ženo ribiča Hjalmarja. Njuna zve-
za je grešna, zato ju ribiči izženejo. Z ribiško ladjo odideta proti jugu, ven-
dar ju, še preden odplujeta z obzorja, doleti božja kazen in utoneta v morju.
Na prvi pogled gre za preprosto ljubezensko zgodbo, izza katere pa je
razbrati številne simbolne pomene. Med nastopajočimi že s svojim imenom
izstopa Rosette, ki očitno ni islandskega porekla. Na sever je prišla potem,
ko jo v nevihti nekoč čudežno reši ribič Hjalmar. Z njim se poroči, pri če-
mer se iz dialogov čuti, da jo je k temu vodil predvsem nek občutek hvale-
žnosti in ne ljubezen. Zakonolom, ki ga stori, zato spremlja morda še pou-
darjen občutek krivde, ki Rosette ob koncu opere opredeljuje kot grešnico,
ki je oskrunila njun zakon, hkrati pa nehvaležno izdala svojega življenjske-
ga rešitelja.
Na drugi strani je v to zvezo spet po spletu igre usode potisnjen mladi
Jon, ki ga tako v razmerje z Rosette na podzavestni ravni vodi morda hre-
penenje po južnem soncu, ki je zaznamovalo njegovega očeta Arnija. Ta se
je namreč pred dolgimi leti za vse življenje usodno zaljubil v Sorrentu v Ita-
liji – na toplem jugu torej, po katerem je v svojem mrzlem severnem domu
vse življenje hrepenel. Tam je spoznal in se poročil z Marietto. Pri imenu,
ki zveni slovensko, se seveda ne moremo znebiti misli, da bi lahko tako na
poseben način Arnijeva usoda simbolizirala Hochreiterjevo lastno življenj-
sko izkušnjo, ko se je z »mrzlega« severnega Dunaja spominjal svojih mla-
dostnih dni na Kranjskem. Arni tako kot Hochreiter ni bil zmožen kora-
ka »domov«, po katerem je hrepenel, odkar ga je odpeljala in uročila »uka
žeja«. Zato pa je domovina postajala zanj vedno bolj oddaljena, vedno bolj
nedosegljiva, pozneje tudi tuja. Podobno kot je Hochreiterju slovenska »do-
3 Smrekar, »Hochreiterjeva opera«, 86.
4 Prav tam, 87.
314
