Page 320 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 320
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
pomeni – kot zapiše skladatelj v opombi – »personifikacijo Islandije« (»Per-
sonifikation Islands«, s. 45).
Jon: Ich will fort! Zur Sonne (spet na enem tonu) meiner […] Mutter!
Arni: Mein Herz gehört die Eis-Walküre. Italiens Sommer lockt mich
nimmer.
Uglasbitev
Hochreiterjev glasbeni jezik je popolnoma vpet v okvire tradicionalnih to-
nalitetnih odnosov, iz katerih skladatelj gradi glasbeno dramaturgijo. Z nji-
mi začrta konflikt med osrednjimi osebami, z njimi riše razrešitve nape-
tosti. Vendarle je ta harmonija razširjena do tonalitetnih meja, izostrena v
svojih kromatičnih premenah in enharmoničnih pretolmačitvah, v nepre-
stani kadenčni napetosti, ki se namesto razvezov nepotešeno razpira naprej
v vedno nove izostritve. Glavno glasbeno-dramaturško gibalo tako pred-
stavljajo stalni harmonski zapleti in iz njih izpeljan široko razpet melodič-
ni lok. Celotna drama se oblikuje v enovit glasbeni lok, ki presega celo meje
posameznih prizorov, znotraj katerih se sicer nakazujejo tradicionalne šte-
vilčne enote, arije, duete, ansambelske prizore in zbore. Delo v trajanju ene
ure in dvajsetih minut – kot predvidi skladatelj z zapisom na klavirskem
izvlečku – je v celoti napisano v enem samem dejanju, razdeljenem na se-
dem prizorov z uvodno predigro in sklepnim epilogom. Posamezni prizori
predstavljajo osnovne dramaturške celote, povezane neprekinjeno v enovit
dramaturški lok uglasbljene zgodbe libreta, oprte na eni strani na kadenčno
nesklenjenost »večne« melodije, na drugi strani pa na dramaturgijo leitmo-
tivičnih navzkrižnih povezav.
In če slikovita, neukrotljiva viharna sila severnjaškega morja kar sama
kliče po glasbeni upodobitvi, ki na eni strani spominja na svet Letečega Ho-
landca ter hkrati napoveduje viharno eruptivnost Petra Grimesa, nas na
drugi strani glasba opozarja na svojo nedvomno navezavo na svet Wagner-
jevih glasbenih dram. Značilno v tej zvezi je seveda dejstvo, da tudi Hochre-
iter svojo delo označi kot »glasbena drama« (Musikdrama in einem Aufzuge),
kot je zapisano na naslovnici klavirskega izvlečka.
Leitmotivi sicer ne predstavljajo Hochreiterjeve poti h kakemu razšir-
jenemu (znotraj-glasbenemu) simfoniziranju dialektike tematskih povezav,
obenem pa tudi ne služijo samo suhi glasbeni ilustraciji libreta. Skladatelj
jih v veliki meri rabi tudi za značilno lastno komentiranje in interpretira-
nje besedila.
318
pomeni – kot zapiše skladatelj v opombi – »personifikacijo Islandije« (»Per-
sonifikation Islands«, s. 45).
Jon: Ich will fort! Zur Sonne (spet na enem tonu) meiner […] Mutter!
Arni: Mein Herz gehört die Eis-Walküre. Italiens Sommer lockt mich
nimmer.
Uglasbitev
Hochreiterjev glasbeni jezik je popolnoma vpet v okvire tradicionalnih to-
nalitetnih odnosov, iz katerih skladatelj gradi glasbeno dramaturgijo. Z nji-
mi začrta konflikt med osrednjimi osebami, z njimi riše razrešitve nape-
tosti. Vendarle je ta harmonija razširjena do tonalitetnih meja, izostrena v
svojih kromatičnih premenah in enharmoničnih pretolmačitvah, v nepre-
stani kadenčni napetosti, ki se namesto razvezov nepotešeno razpira naprej
v vedno nove izostritve. Glavno glasbeno-dramaturško gibalo tako pred-
stavljajo stalni harmonski zapleti in iz njih izpeljan široko razpet melodič-
ni lok. Celotna drama se oblikuje v enovit glasbeni lok, ki presega celo meje
posameznih prizorov, znotraj katerih se sicer nakazujejo tradicionalne šte-
vilčne enote, arije, duete, ansambelske prizore in zbore. Delo v trajanju ene
ure in dvajsetih minut – kot predvidi skladatelj z zapisom na klavirskem
izvlečku – je v celoti napisano v enem samem dejanju, razdeljenem na se-
dem prizorov z uvodno predigro in sklepnim epilogom. Posamezni prizori
predstavljajo osnovne dramaturške celote, povezane neprekinjeno v enovit
dramaturški lok uglasbljene zgodbe libreta, oprte na eni strani na kadenčno
nesklenjenost »večne« melodije, na drugi strani pa na dramaturgijo leitmo-
tivičnih navzkrižnih povezav.
In če slikovita, neukrotljiva viharna sila severnjaškega morja kar sama
kliče po glasbeni upodobitvi, ki na eni strani spominja na svet Letečega Ho-
landca ter hkrati napoveduje viharno eruptivnost Petra Grimesa, nas na
drugi strani glasba opozarja na svojo nedvomno navezavo na svet Wagner-
jevih glasbenih dram. Značilno v tej zvezi je seveda dejstvo, da tudi Hochre-
iter svojo delo označi kot »glasbena drama« (Musikdrama in einem Aufzuge),
kot je zapisano na naslovnici klavirskega izvlečka.
Leitmotivi sicer ne predstavljajo Hochreiterjeve poti h kakemu razšir-
jenemu (znotraj-glasbenemu) simfoniziranju dialektike tematskih povezav,
obenem pa tudi ne služijo samo suhi glasbeni ilustraciji libreta. Skladatelj
jih v veliki meri rabi tudi za značilno lastno komentiranje in interpretira-
nje besedila.
318
