Page 317 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 317
r na »vožnja domov« emila hochr eiterja
movina« sicer vse do smrti izkazovala določeno naklonjenost, a hkrati os-
tajala mačehovsko nepristopna.5
Jon, ki mu Rosette tako predstavlja vabljivo možnost pobega proč od
hladnega domačega okolja, je prek očetovega življenjskega hrepenenja sko-
rajda predestiniran v prešuštno razmerje, zaradi katerega je moral končno
umreti.
Da zgodba ni le površna slika ljubezenskega zapletanja, ampak ima
globljo sporočilnost, potrdi sklep opere, ko pride do spravnega dejanja med
osrednjimi osebami. Jon in Rosette se po hitrem preobratu spravno poslo-
vita od vseh, ki jih zapuščata. Tako prosita odpuščanja Hjalmarja, Helgo in
očeta Arnija, ki ga Jon celo povabi, da se jima pridruži na poti proti jugu.
Na drugi strani to odpuščanje tudi prejmeta – najprej jima odpusti Helga,
nato pa še Hjalmar, ki Jonu ponudi celo svojo ribiško ladjo in denar.
Helga svoje odpuščanje pospremi s trpko pripombo, da se na hladnem
severu človek pač navadi odrekanja:
Jon (leise): Verzieh –
Helga: Im rauhen Norden übt man das Entsagen.
Poleg tega pa Helga svojemu odpuščanju doda presežni značaj, ko v
sklepnem epilogu, ki sledi tragediji na morju, moli za odrešitev obeh. Zdi
se, kot da bi šlo za libretistovo referenco na »Večno žensko« (Ewig-Weibliche)
iz Chorus mysticus, s katerim Goethe sklepa drugi del svojega Fausta:
Chorus mysticus Kar je minljivo,
je le odsev nebes,
Alles Vergängliche vse pomanjkljivo
Ist nur ein Gleichnis; tod se zgodi zares,
Das Unzulängliche, neopisljivo
Hier wird‘s Ereignis; tod se spolnjuje,
Das Unbeschreibliche,
Hier ist’s getan;
Das Ewig-Weibliche Večno-Žensko
Zieht uns hinan. nas poveličuje. (prev. Erike Vouk)
5 Ne nazadnje se je tudi spremenjena politična situacija ob oblikovanju jugoslovanske
države, iz katere je bilo vse ostreje odrinjeno vse, kar je dišalo po nemških elementih,
izkazala morda neprimerna zanj. Le špekuliramo lahko, ali ni patriotska zavezanost
nekdanji Avstriji morda bila stvar avtocenzure, ki jo je opravil po smrti Sattnerja
Hochreiter z objavo njegovih pisem, pri katerih je mogoče najti vrsto različnih vrze-
li, zlasti v pismih iz časa pred koncem »velike vojne«.
315
movina« sicer vse do smrti izkazovala določeno naklonjenost, a hkrati os-
tajala mačehovsko nepristopna.5
Jon, ki mu Rosette tako predstavlja vabljivo možnost pobega proč od
hladnega domačega okolja, je prek očetovega življenjskega hrepenenja sko-
rajda predestiniran v prešuštno razmerje, zaradi katerega je moral končno
umreti.
Da zgodba ni le površna slika ljubezenskega zapletanja, ampak ima
globljo sporočilnost, potrdi sklep opere, ko pride do spravnega dejanja med
osrednjimi osebami. Jon in Rosette se po hitrem preobratu spravno poslo-
vita od vseh, ki jih zapuščata. Tako prosita odpuščanja Hjalmarja, Helgo in
očeta Arnija, ki ga Jon celo povabi, da se jima pridruži na poti proti jugu.
Na drugi strani to odpuščanje tudi prejmeta – najprej jima odpusti Helga,
nato pa še Hjalmar, ki Jonu ponudi celo svojo ribiško ladjo in denar.
Helga svoje odpuščanje pospremi s trpko pripombo, da se na hladnem
severu človek pač navadi odrekanja:
Jon (leise): Verzieh –
Helga: Im rauhen Norden übt man das Entsagen.
Poleg tega pa Helga svojemu odpuščanju doda presežni značaj, ko v
sklepnem epilogu, ki sledi tragediji na morju, moli za odrešitev obeh. Zdi
se, kot da bi šlo za libretistovo referenco na »Večno žensko« (Ewig-Weibliche)
iz Chorus mysticus, s katerim Goethe sklepa drugi del svojega Fausta:
Chorus mysticus Kar je minljivo,
je le odsev nebes,
Alles Vergängliche vse pomanjkljivo
Ist nur ein Gleichnis; tod se zgodi zares,
Das Unzulängliche, neopisljivo
Hier wird‘s Ereignis; tod se spolnjuje,
Das Unbeschreibliche,
Hier ist’s getan;
Das Ewig-Weibliche Večno-Žensko
Zieht uns hinan. nas poveličuje. (prev. Erike Vouk)
5 Ne nazadnje se je tudi spremenjena politična situacija ob oblikovanju jugoslovanske
države, iz katere je bilo vse ostreje odrinjeno vse, kar je dišalo po nemških elementih,
izkazala morda neprimerna zanj. Le špekuliramo lahko, ali ni patriotska zavezanost
nekdanji Avstriji morda bila stvar avtocenzure, ki jo je opravil po smrti Sattnerja
Hochreiter z objavo njegovih pisem, pri katerih je mogoče najti vrsto različnih vrze-
li, zlasti v pismih iz časa pred koncem »velike vojne«.
315
