Page 246 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 246
z uverturami, opernimi arijami, oratorijskimi zbori, liedertaflovskimi Simfonija št. 6 v F-duru (op. 68), »Pastoralna«
kvarteti ter bravuroznimi solističnimi improvizacijami. Tako pisano
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« sestavo odkrivajo koncertni sporedi različnih filharmoničnih družb, Leta 1809 je ob izidu partov Simfonije št. 6 v F-duru zapisal znamenite
ki so se ob izteku 18. in na začetku 19. stoletja začele pojavljati po vsej besede: »Bolj izraz občutij kot slikanje [Mehr Ausdruck der Empfindung
Evropi in v tem času bistveno spodbudile izvedbe simfonične literatu- als Mahlerey]«. Poudarek, ki ga je z omenjeno mislijo skladatelj namenil
re. Med njimi zavzema s svojo letnico ustanovitve 1794 posebno častit- izrazu občutij pred slikanjem, je sovpadel s prevladujočim estetskim na-
ljivo mesto tudi ljubljanska Filharmonična družba (Philharmonische zorom njegovega časa, ki je bil izraziteje usmerjen predvsem v odslikava-
Gesellschaft), katere delovanje je posebej tesno povezano z Beethov- nje občutij, v »poetsko«, ki da proseva izza same zvočne podobe dela.7
novo dediščino. Eden najznamenitejših primerov tovrstnega mešane- Vsebina Pastoralne simfonije tako ni zgolj nekakšna podoba Platonovega
ga sporeda je koncert, ki ga je Beethoven 22. decembra 1808 pripravil posnemanja posnetka (z Beethovnovimi besedami »Mahlerey«), ki mu
v slovitem dunajskem gledališču Theater an der Wien. Na programu umetnost kot skrita prenašalka v naravi skritega idearija služi, temveč je
so bila zgolj njegova dela, med njimi simfoniji št. 5 v c-molu in št. 6 v nosilka ideje same, je njeno utelešenje (»Ausdruck der Empfindung«).8
F-duru (»Pastoralna«), Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru,
Fantazija za klavir, zbor in orkester, koncertna sopranska arija Ah, per- Posledično Beethovnova Šesta simfonija prav z vidika preseganja in
fido itd.4 prelamljanja principa mimezis, tj. posnemanja tega, kar obstaja v naravi,
v Beethovnovem opusu še danes zavzema prav posebno mesto. Četudi
Prav z deli vélikega nemškega skladatelja je torej simfonija vse bi jo namreč lahko razumeli kot Beethovnov izraz ljubezni do podežel
bolj postajala osrednja glasbena zvrst koncertnih sporedov simfonič- ja, njena »pastoralnost« izkazuje veliko več. Gre predvsem za poveza-
ne glasbe. Tako njegov zaokrožen opus devetih simfonij z izraznim in- nost skladatelja z zgodnjimi romantičnimi ideali. Njena poetskost se
tenziviranjem in radikalnim individualiziranjem sloga, v kolikor ga tako v prvi vrsti identificira s tedaj aktualnim estetskim normativnim
primerjamo z nadvse številčnimi simfoničnimi opusi njegovih pred- sistemom, ki je, kot se zdi, za vse umetnosti postavljal vse bolj zavezujo-
hodnikov, izkazuje povsem nov pogled na simfonično ustvarjalnost.5 čo paradigmo. Prek nje je ponovno prihajal v ospredje klic »retour à la
Beethoven je torej v svojih simfonijah vseskozi iskal vedno nove obli- nature« francoskega razsvetljenstva, kot poziv k idili pastirskega življen
kovne in instrumentacijske rešitve, ki so učinkovale na občinstvo kot ja – simbol sožitja z naravo. Slednja simbolizira neomadeževano prvin-
produkti genialnega uma, kmalu čaščenega kot prvega med skladatel skost, pristnost, umirjenost, harmonijo itd. To je bilo tisto, po čemer je
ji svojega naroda.6 koprnel romantični umetnik v svoji svetobolni razcepljenosti, ki ga je
gnala proč od »krutega« realnega sveta.9
4 David Wyn Jones, »The Concert of 22 December 1808,« v David Wyn Jones,
Beethoven: Pastoral Symphony (Cambridge: Cambridge University Press, Beethoven je že v svojih skicah k Pastoralni simfoniji zapisal, da bi
1995), 1–2. »poslušalci morali sami odkriti situacije [Man überlässt es dem Zuhörer,
die Situationen auszufinden]«, ki jih v njej prikazuje njegova glasba, ob
5 Peter Schnaus, ur., Europäische Musik in Schlaglichtern (Mannheim, Wien, enem pa se je zavedal, da je »vsakršno slikanje v instrumentalni glasbi iz-
Zürich: Mayers Lexikonverlag, 1990), 313.
7 Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja, 18.
6 Matjaž Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja (Ljubljana: Oddelek za mu- 8 Matjaž Barbo, Simfonija v 19. stoletju: zadrege zvrsti (Ljubljana: Znanstvena
zikologijo Filozofske fakultete, 2008), 14–5.
založba Filozofske fakultete, 2012), 20.
9 Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja, 18.
kvarteti ter bravuroznimi solističnimi improvizacijami. Tako pisano
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« sestavo odkrivajo koncertni sporedi različnih filharmoničnih družb, Leta 1809 je ob izidu partov Simfonije št. 6 v F-duru zapisal znamenite
ki so se ob izteku 18. in na začetku 19. stoletja začele pojavljati po vsej besede: »Bolj izraz občutij kot slikanje [Mehr Ausdruck der Empfindung
Evropi in v tem času bistveno spodbudile izvedbe simfonične literatu- als Mahlerey]«. Poudarek, ki ga je z omenjeno mislijo skladatelj namenil
re. Med njimi zavzema s svojo letnico ustanovitve 1794 posebno častit- izrazu občutij pred slikanjem, je sovpadel s prevladujočim estetskim na-
ljivo mesto tudi ljubljanska Filharmonična družba (Philharmonische zorom njegovega časa, ki je bil izraziteje usmerjen predvsem v odslikava-
Gesellschaft), katere delovanje je posebej tesno povezano z Beethov- nje občutij, v »poetsko«, ki da proseva izza same zvočne podobe dela.7
novo dediščino. Eden najznamenitejših primerov tovrstnega mešane- Vsebina Pastoralne simfonije tako ni zgolj nekakšna podoba Platonovega
ga sporeda je koncert, ki ga je Beethoven 22. decembra 1808 pripravil posnemanja posnetka (z Beethovnovimi besedami »Mahlerey«), ki mu
v slovitem dunajskem gledališču Theater an der Wien. Na programu umetnost kot skrita prenašalka v naravi skritega idearija služi, temveč je
so bila zgolj njegova dela, med njimi simfoniji št. 5 v c-molu in št. 6 v nosilka ideje same, je njeno utelešenje (»Ausdruck der Empfindung«).8
F-duru (»Pastoralna«), Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru,
Fantazija za klavir, zbor in orkester, koncertna sopranska arija Ah, per- Posledično Beethovnova Šesta simfonija prav z vidika preseganja in
fido itd.4 prelamljanja principa mimezis, tj. posnemanja tega, kar obstaja v naravi,
v Beethovnovem opusu še danes zavzema prav posebno mesto. Četudi
Prav z deli vélikega nemškega skladatelja je torej simfonija vse bi jo namreč lahko razumeli kot Beethovnov izraz ljubezni do podežel
bolj postajala osrednja glasbena zvrst koncertnih sporedov simfonič- ja, njena »pastoralnost« izkazuje veliko več. Gre predvsem za poveza-
ne glasbe. Tako njegov zaokrožen opus devetih simfonij z izraznim in- nost skladatelja z zgodnjimi romantičnimi ideali. Njena poetskost se
tenziviranjem in radikalnim individualiziranjem sloga, v kolikor ga tako v prvi vrsti identificira s tedaj aktualnim estetskim normativnim
primerjamo z nadvse številčnimi simfoničnimi opusi njegovih pred- sistemom, ki je, kot se zdi, za vse umetnosti postavljal vse bolj zavezujo-
hodnikov, izkazuje povsem nov pogled na simfonično ustvarjalnost.5 čo paradigmo. Prek nje je ponovno prihajal v ospredje klic »retour à la
Beethoven je torej v svojih simfonijah vseskozi iskal vedno nove obli- nature« francoskega razsvetljenstva, kot poziv k idili pastirskega življen
kovne in instrumentacijske rešitve, ki so učinkovale na občinstvo kot ja – simbol sožitja z naravo. Slednja simbolizira neomadeževano prvin-
produkti genialnega uma, kmalu čaščenega kot prvega med skladatel skost, pristnost, umirjenost, harmonijo itd. To je bilo tisto, po čemer je
ji svojega naroda.6 koprnel romantični umetnik v svoji svetobolni razcepljenosti, ki ga je
gnala proč od »krutega« realnega sveta.9
4 David Wyn Jones, »The Concert of 22 December 1808,« v David Wyn Jones,
Beethoven: Pastoral Symphony (Cambridge: Cambridge University Press, Beethoven je že v svojih skicah k Pastoralni simfoniji zapisal, da bi
1995), 1–2. »poslušalci morali sami odkriti situacije [Man überlässt es dem Zuhörer,
die Situationen auszufinden]«, ki jih v njej prikazuje njegova glasba, ob
5 Peter Schnaus, ur., Europäische Musik in Schlaglichtern (Mannheim, Wien, enem pa se je zavedal, da je »vsakršno slikanje v instrumentalni glasbi iz-
Zürich: Mayers Lexikonverlag, 1990), 313.
7 Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja, 18.
6 Matjaž Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja (Ljubljana: Oddelek za mu- 8 Matjaž Barbo, Simfonija v 19. stoletju: zadrege zvrsti (Ljubljana: Znanstvena
zikologijo Filozofske fakultete, 2008), 14–5.
založba Filozofske fakultete, 2012), 20.
9 Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja, 18.
