Page 249 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 249
Glasbeno dogajanje se brez premora nadaljuje v finale (Allegretto). benike. Med prvimi začetnika simfonizma na Slovenskem Františka Jo- 247
Oblikovno tudi tega stavka ni mogoče povsem enoznačno interpretira- sefa Benedikta Dusíka,20 med kasnejšimi pa tudi posamezne glasbene
ti: spominja na razširjeni rondo s kodo. Čeprav finale večinoma temelji ravnatelje družbe, med katerimi velja izpostaviti Antona Nedvěda, Jose- simfonija št. 6 v f-duru, »pastoralna«, ludwiga van beethovna
na prvi temi, kmalu prepoznamo tudi drugo – le-ta spominja na motiv fa Zöhrerja in Hansa Gerstnerja. Sicer pa je Filharmonična družba svoj
iz začetka simfonije –, kar daje Beethovnovi »idilični pokrajini« simet ugled utrjevala predvsem s članstvi nekaterih najvidnejših tujih sklada-
rično podobo. Velja izpostaviti tudi kodo, za katero se zdi, da vsebin- teljev in glasbenih poustvarjalcev (med njimi npr. Josepha Haydna, Nic
sko predstavlja ponotranjeni višek skladbe, koral oz., bolje rečeno, vo- colòja Paganinija, Johannesa Brahmsa idr.).21
kalno koncipiran del kompozicije. Besedilo slednjega bi se kot nekakšna
zahvala za stvarstvo po zapisu iz skice za zadnji stavek (»Ausdruck des Z njihovimi imenovanji je Filharmonična družba skozi 19. stole-
Dankens. Herr, wir danken Dir«) lahko glasilo: »Zahvaljujemo se ti, tje potrjevala svoje visoko zastavljene cilje, ki jih je posebno ambicio-
vsemogočni Bog! [Wir danken Dir, allmächtger Gott!]«.18 zno uresničevala na začetku svoje poti, tj. v obdobju klasicizma. Glede
na velike ambicije družbe je bilo skorajda samoumevno, da bo v svoje
Celotni glasbeni potek Pastoralne simfonije je torej podrejen sonat- vrste skušala zvabiti tudi najpomembnejšega predstavnika tega obdobja
nemu ciklu, pri katerem nevihtni stavek deluje kot nekakšen razvojni – Ludwiga van Beethovna.
odsek, finale pa zavzema mesto kvazireprize. Prenos enotnega drama-
turškega loka na štiristavčno delo je bila ideja, ki so jo po Beethovnu Prvi ohranjeni katalog muzikalij (Musicalien-Catalog)22 Filharmo-
prev zeli številni simfoniki v 19. stoletju. Iz nje izhaja tudi vključitev nične družbe iz let 1794–1804 kaže, da je moralo biti do leta 1808, ko
dodanega četrtega stavka, ki v sebi nosi dramatiko, sicer lastno pr- se je prvič porodila zamisel o vabilu Beethovnu za častnega člana druž-
vim stavkom simfonij. Le-tej se je Beethoven v uvodnem stavku Šeste be, za njimi obdobje uspešnega delovanja. Med Beethovnovimi kompo-
presenetljivo odpovedal. Tako je tudi v tem pogledu očitn o, da skla- zicijami, ki so jih pogosto uvrščali na koncertne sporede Filharmonične
datelj uresničuje težnjo po ciklični zaokrožitvi stavkov, ki se razvijajo družbe, so kmalu v začetku stoletja izvedli prvi dve Beethovnovi simfo-
v harmonično idilo, romantično ponazorjeno s pomiritvijo viharja in niji, Klavirski koncert št. 1 v C-duru ter nekatera komorna dela.
razjasnitvijo.19
Jasnejšo sliko o koncertnem dogajanju si sicer lahko ustvarimo šele
Beethoven kot častni član od leta 1816 dalje, saj so koncertni sporedi, razen enega iz leta 1811, ki je
Filharmonične družbe v Ljubljani reproduciran v publikaciji Emila Bocka,23 delno ohranjeni šele od leta
Šele koncertno delovanje leta 1794 ustanovljene ljubljanske Filharmo- 20 Matjaž Barbo, František Josef Benedikt Dusík: The Biography of an Eight eenth-
nične družbe je pri nas spodbudilo seznanjanje z najsodobnejšo simfo- Century Composer (Wien: Hollitzer Wissenschaftsverlag, 2011), 46.
nično literaturo in v domala vseh segmentih močno okrepilo progre-
sivnost simfonične glasbe v deželah med Alpami in Jadranom. Med 21 Ivan Klemenčič, »Častni člani ljubljanske Filharmonične družbe,« v Evrop-
častnimi člani omenjene družbe najdemo številne domače in tuje glas- ski glasbeni klasicizem in njegov odmev na Slovenskem, uredila Dragotin Cvet-
ko in Danilo Pokorn (Ljubljana: SAZU, 1988a), 123–34.
18 Grove, Beethoven und seine neun Symphonien, 205.
19 Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja, 21. 22 Musicalien-Catalog der Philharmonischen Gesellschaft in Laibach Zum Ge-
brauch für auswärtige Herren Mitglieder dieser Gesellschaft Nro 1 Seit 1. Nov.
1797 bis lezten Juni 1804 / Wird halbjährig fortgesetzt. Glej NUK, arhiv
Filharmonične družbe.
23 Emil Bock, Die philharmonische Gesellschaft in Laibach (Laibach: Kleinmayr
& Bamberg, 1902), 13.
Oblikovno tudi tega stavka ni mogoče povsem enoznačno interpretira- sefa Benedikta Dusíka,20 med kasnejšimi pa tudi posamezne glasbene
ti: spominja na razširjeni rondo s kodo. Čeprav finale večinoma temelji ravnatelje družbe, med katerimi velja izpostaviti Antona Nedvěda, Jose- simfonija št. 6 v f-duru, »pastoralna«, ludwiga van beethovna
na prvi temi, kmalu prepoznamo tudi drugo – le-ta spominja na motiv fa Zöhrerja in Hansa Gerstnerja. Sicer pa je Filharmonična družba svoj
iz začetka simfonije –, kar daje Beethovnovi »idilični pokrajini« simet ugled utrjevala predvsem s članstvi nekaterih najvidnejših tujih sklada-
rično podobo. Velja izpostaviti tudi kodo, za katero se zdi, da vsebin- teljev in glasbenih poustvarjalcev (med njimi npr. Josepha Haydna, Nic
sko predstavlja ponotranjeni višek skladbe, koral oz., bolje rečeno, vo- colòja Paganinija, Johannesa Brahmsa idr.).21
kalno koncipiran del kompozicije. Besedilo slednjega bi se kot nekakšna
zahvala za stvarstvo po zapisu iz skice za zadnji stavek (»Ausdruck des Z njihovimi imenovanji je Filharmonična družba skozi 19. stole-
Dankens. Herr, wir danken Dir«) lahko glasilo: »Zahvaljujemo se ti, tje potrjevala svoje visoko zastavljene cilje, ki jih je posebno ambicio-
vsemogočni Bog! [Wir danken Dir, allmächtger Gott!]«.18 zno uresničevala na začetku svoje poti, tj. v obdobju klasicizma. Glede
na velike ambicije družbe je bilo skorajda samoumevno, da bo v svoje
Celotni glasbeni potek Pastoralne simfonije je torej podrejen sonat- vrste skušala zvabiti tudi najpomembnejšega predstavnika tega obdobja
nemu ciklu, pri katerem nevihtni stavek deluje kot nekakšen razvojni – Ludwiga van Beethovna.
odsek, finale pa zavzema mesto kvazireprize. Prenos enotnega drama-
turškega loka na štiristavčno delo je bila ideja, ki so jo po Beethovnu Prvi ohranjeni katalog muzikalij (Musicalien-Catalog)22 Filharmo-
prev zeli številni simfoniki v 19. stoletju. Iz nje izhaja tudi vključitev nične družbe iz let 1794–1804 kaže, da je moralo biti do leta 1808, ko
dodanega četrtega stavka, ki v sebi nosi dramatiko, sicer lastno pr- se je prvič porodila zamisel o vabilu Beethovnu za častnega člana druž-
vim stavkom simfonij. Le-tej se je Beethoven v uvodnem stavku Šeste be, za njimi obdobje uspešnega delovanja. Med Beethovnovimi kompo-
presenetljivo odpovedal. Tako je tudi v tem pogledu očitn o, da skla- zicijami, ki so jih pogosto uvrščali na koncertne sporede Filharmonične
datelj uresničuje težnjo po ciklični zaokrožitvi stavkov, ki se razvijajo družbe, so kmalu v začetku stoletja izvedli prvi dve Beethovnovi simfo-
v harmonično idilo, romantično ponazorjeno s pomiritvijo viharja in niji, Klavirski koncert št. 1 v C-duru ter nekatera komorna dela.
razjasnitvijo.19
Jasnejšo sliko o koncertnem dogajanju si sicer lahko ustvarimo šele
Beethoven kot častni član od leta 1816 dalje, saj so koncertni sporedi, razen enega iz leta 1811, ki je
Filharmonične družbe v Ljubljani reproduciran v publikaciji Emila Bocka,23 delno ohranjeni šele od leta
Šele koncertno delovanje leta 1794 ustanovljene ljubljanske Filharmo- 20 Matjaž Barbo, František Josef Benedikt Dusík: The Biography of an Eight eenth-
nične družbe je pri nas spodbudilo seznanjanje z najsodobnejšo simfo- Century Composer (Wien: Hollitzer Wissenschaftsverlag, 2011), 46.
nično literaturo in v domala vseh segmentih močno okrepilo progre-
sivnost simfonične glasbe v deželah med Alpami in Jadranom. Med 21 Ivan Klemenčič, »Častni člani ljubljanske Filharmonične družbe,« v Evrop-
častnimi člani omenjene družbe najdemo številne domače in tuje glas- ski glasbeni klasicizem in njegov odmev na Slovenskem, uredila Dragotin Cvet-
ko in Danilo Pokorn (Ljubljana: SAZU, 1988a), 123–34.
18 Grove, Beethoven und seine neun Symphonien, 205.
19 Barbo, Simfonija prve polovice 19. stoletja, 21. 22 Musicalien-Catalog der Philharmonischen Gesellschaft in Laibach Zum Ge-
brauch für auswärtige Herren Mitglieder dieser Gesellschaft Nro 1 Seit 1. Nov.
1797 bis lezten Juni 1804 / Wird halbjährig fortgesetzt. Glej NUK, arhiv
Filharmonične družbe.
23 Emil Bock, Die philharmonische Gesellschaft in Laibach (Laibach: Kleinmayr
& Bamberg, 1902), 13.
