Page 255 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 255
starejši iz leta 1898, drugi je iz leta 1904, za najmlajšega, listkovne- pesmi pa izstopata Adelaide in Božja čast. Omeniti moramo tudi Septet v 253
ga, katerega točen datum nastanka ni znan, pa se zdi, da je bil izdelan Es-duru in oratorij Kristus na Oljski gori, katerega posamezne dele so iz-
po letu 1914.44 Čeprav so zapisi iz katalogov muzikalij ter koncertnih vajali pogosto, kot celota pa je bil zagotovo izveden vsaj trikrat.48 simfonija št. 6 v f-duru, »pastoralna«, ludwiga van beethovna
sporedov pogosto pomanjkljivi,45 lahko za Filharmonično družbo re-
konstruiramo dokaj natančno podobo izvedb Beethovnovih del. Ta so Po letu 1830 so simfonije skoraj povsem izginile s koncertnih spore-
pri ljubljanski publiki večinoma naletela na ugoden sprejem, Beetho- dov Filharmonične družbe. Glavni razlog za to se zdi predvsem vse več-
ven pa je kmalu postal »hišni« skladatelj Filharmonične družbe, kate- ja prevlada italijanskega opernega repertoarja, pogojena s sočasno spre-
rega spomin je slednja posebej slovesno počastila na nekaterih jubilej- membo recepcijskih pričakovanj publike. Le-ta so po letu 1830 tudi na
nih koncertih.46 koncertnih sporedih Filharmonične družbe narekovala postopno zame-
njavo skladb dunajske klasike z deli italijanskih opernih mojstrov. Tako
Iz koncertnih sporedov je razvidno, da je bila na koncertih Filhar- so izvedbe simfoničnih kompozicij vse do začetka petdesetih let 19. sto-
monične družbe do leta 1872, ko je bila ustanovljena osrednja sloven- letja sila redke – večinoma so jih nadomestili s posameznimi uverturami
ska glasbena ustanova, Glasbena matica v Ljubljani, med Beethovno- in z drugimi opernimi točkami, posledično pa so redkejše tudi izvedbe
vimi simfonijami največkrat izvedena Simfonija št. 2 v D-duru, in sicer Beethovnovih simfonij.
trinajstkrat. Sledijo ji Prva (z enajstimi izvedbami) in Sedma simfoni-
ja (z devetimi) ter Pastoralna simfonija (s sedmimi), ostale Beethovno- Če so bila dela slednjega med letoma 1817 in 1825 nekakšna stalnica
ve simfonije pa so bile izvedene veliko bolj poredko. Med njimi zgolj koncertnih sporedov Filharmonične družbe – v povprečju so jih izved-
Simfonija št. 5 v c-molu (s štirimi) presega več kot dve izvedbi,47 iz- li tudi na deset in več koncertih letno –, je to število z začetkom trideset
vedbe Devete simfonije pa v omenjenem obdobju sploh ni mogoče zas- ih let močno upadlo. Tako poslej na koncertnih sporedih Filharmonič-
lediti. Kot smo že omenili, so na koncertih ljubljanske Filharmonič- ne družbe v Ljubljani najdemo le še en ali dva naslova Beethovnovih del
ne družbe tudi v 19. stoletju – skladno z vsakokratnimi izvedbenimi letno, med njimi pa kot po pravilu ni simfoničnih skladb. Med izjemami
zmožn ostmi družbe – pogosteje izvajali posamezne stavke simfonij in je prav Pastoralna simfonija, kar, kot se zdi, kaže na poseben pomen, ki
ne simfoničnih ciklusov v celoti. ga je imela za Ljubljano: 2. aprila 1841 so tako izvedli njen prvi stavek, 18.
februarja 1842 pa Andante. 8. novembra 1844 je bila nato izjemoma na
Izmed preostalih Beethovnovih skladb so bile najpogosteje izvajane sporedu tudi celotna Beethovnova Simfonija št. 7 v A-duru. V obdobju
uverture Prometej (21-krat), Fidelio (14-krat) in Egmont (13-krat), izmed med letoma 1851 in 1858, v katerem so simfonije ponovno postale stalni-
ca koncertnih sporedov Filharmonične družbe, so nato postopoma spet
44 Sara Železnik, »Kompozicije Ludwiga van Beethovna na koncertnih spore- začela prevladovati simfonična dela Mozarta in Beethovna.49
dih in v arhivu muzikalij ljubljanske Filharmonične družbe,« Muzikološki
zbornik 48, št. 1 (2012a): 52. Poleg akademij je Filharmonična družba prirejala tudi številne dru-
ge dogodke, ki so izstopali iz običajne koncertne prakse. Razlika se kaže
45 Najpogosteje se v zapisih pojavita zgolj oznaka Sinfonie (in njej podobne raz- predvsem v namenskosti omenjenih prireditev. Takšna veja koncertne-
ličice zapisa) ter skladateljev priimek. Pogosto tako nista zapisana niti opus
niti tonaliteta, ponekod pa ni naveden niti avtor. Enako velja tudi za nekate- 48 8. novembra 1822, 6. aprila 1852 in 18. marca 1856 (Železnik, »Kompozicije
re vokalne točke; tako je, denimo, zapisano zgolj Arie für Sopran brez avtorja, Ludwiga van Beethovna na koncertnih sporedih in v arhivu muzikalij ljub
večkrat pa tudi zgolj naslov arije brez navedbe dela, iz katerega izhaja. Ibid., 51. ljanske Filharmonične družbe,« 52).
46 Železnik, Koncertni sporedi Filharmonične družbe 1816–1872, 21–365. 49 Železnik, Koncertni sporedi Filharmonične družbe 1816–1872, 15.
47 Kuret, Ljubljanska filharmonična družba, 474–626.
ga, katerega točen datum nastanka ni znan, pa se zdi, da je bil izdelan Es-duru in oratorij Kristus na Oljski gori, katerega posamezne dele so iz-
po letu 1914.44 Čeprav so zapisi iz katalogov muzikalij ter koncertnih vajali pogosto, kot celota pa je bil zagotovo izveden vsaj trikrat.48 simfonija št. 6 v f-duru, »pastoralna«, ludwiga van beethovna
sporedov pogosto pomanjkljivi,45 lahko za Filharmonično družbo re-
konstruiramo dokaj natančno podobo izvedb Beethovnovih del. Ta so Po letu 1830 so simfonije skoraj povsem izginile s koncertnih spore-
pri ljubljanski publiki večinoma naletela na ugoden sprejem, Beetho- dov Filharmonične družbe. Glavni razlog za to se zdi predvsem vse več-
ven pa je kmalu postal »hišni« skladatelj Filharmonične družbe, kate- ja prevlada italijanskega opernega repertoarja, pogojena s sočasno spre-
rega spomin je slednja posebej slovesno počastila na nekaterih jubilej- membo recepcijskih pričakovanj publike. Le-ta so po letu 1830 tudi na
nih koncertih.46 koncertnih sporedih Filharmonične družbe narekovala postopno zame-
njavo skladb dunajske klasike z deli italijanskih opernih mojstrov. Tako
Iz koncertnih sporedov je razvidno, da je bila na koncertih Filhar- so izvedbe simfoničnih kompozicij vse do začetka petdesetih let 19. sto-
monične družbe do leta 1872, ko je bila ustanovljena osrednja sloven- letja sila redke – večinoma so jih nadomestili s posameznimi uverturami
ska glasbena ustanova, Glasbena matica v Ljubljani, med Beethovno- in z drugimi opernimi točkami, posledično pa so redkejše tudi izvedbe
vimi simfonijami največkrat izvedena Simfonija št. 2 v D-duru, in sicer Beethovnovih simfonij.
trinajstkrat. Sledijo ji Prva (z enajstimi izvedbami) in Sedma simfoni-
ja (z devetimi) ter Pastoralna simfonija (s sedmimi), ostale Beethovno- Če so bila dela slednjega med letoma 1817 in 1825 nekakšna stalnica
ve simfonije pa so bile izvedene veliko bolj poredko. Med njimi zgolj koncertnih sporedov Filharmonične družbe – v povprečju so jih izved-
Simfonija št. 5 v c-molu (s štirimi) presega več kot dve izvedbi,47 iz- li tudi na deset in več koncertih letno –, je to število z začetkom trideset
vedbe Devete simfonije pa v omenjenem obdobju sploh ni mogoče zas- ih let močno upadlo. Tako poslej na koncertnih sporedih Filharmonič-
lediti. Kot smo že omenili, so na koncertih ljubljanske Filharmonič- ne družbe v Ljubljani najdemo le še en ali dva naslova Beethovnovih del
ne družbe tudi v 19. stoletju – skladno z vsakokratnimi izvedbenimi letno, med njimi pa kot po pravilu ni simfoničnih skladb. Med izjemami
zmožn ostmi družbe – pogosteje izvajali posamezne stavke simfonij in je prav Pastoralna simfonija, kar, kot se zdi, kaže na poseben pomen, ki
ne simfoničnih ciklusov v celoti. ga je imela za Ljubljano: 2. aprila 1841 so tako izvedli njen prvi stavek, 18.
februarja 1842 pa Andante. 8. novembra 1844 je bila nato izjemoma na
Izmed preostalih Beethovnovih skladb so bile najpogosteje izvajane sporedu tudi celotna Beethovnova Simfonija št. 7 v A-duru. V obdobju
uverture Prometej (21-krat), Fidelio (14-krat) in Egmont (13-krat), izmed med letoma 1851 in 1858, v katerem so simfonije ponovno postale stalni-
ca koncertnih sporedov Filharmonične družbe, so nato postopoma spet
44 Sara Železnik, »Kompozicije Ludwiga van Beethovna na koncertnih spore- začela prevladovati simfonična dela Mozarta in Beethovna.49
dih in v arhivu muzikalij ljubljanske Filharmonične družbe,« Muzikološki
zbornik 48, št. 1 (2012a): 52. Poleg akademij je Filharmonična družba prirejala tudi številne dru-
ge dogodke, ki so izstopali iz običajne koncertne prakse. Razlika se kaže
45 Najpogosteje se v zapisih pojavita zgolj oznaka Sinfonie (in njej podobne raz- predvsem v namenskosti omenjenih prireditev. Takšna veja koncertne-
ličice zapisa) ter skladateljev priimek. Pogosto tako nista zapisana niti opus
niti tonaliteta, ponekod pa ni naveden niti avtor. Enako velja tudi za nekate- 48 8. novembra 1822, 6. aprila 1852 in 18. marca 1856 (Železnik, »Kompozicije
re vokalne točke; tako je, denimo, zapisano zgolj Arie für Sopran brez avtorja, Ludwiga van Beethovna na koncertnih sporedih in v arhivu muzikalij ljub
večkrat pa tudi zgolj naslov arije brez navedbe dela, iz katerega izhaja. Ibid., 51. ljanske Filharmonične družbe,« 52).
46 Železnik, Koncertni sporedi Filharmonične družbe 1816–1872, 21–365. 49 Železnik, Koncertni sporedi Filharmonične družbe 1816–1872, 15.
47 Kuret, Ljubljanska filharmonična družba, 474–626.
