Page 406 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 406
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
V času, ko je bil ustanovljen, je imel Konservatorij Glasbene matice v Lju-
bljani skoraj 1000 učencev, Konservatorij HGZ pa le kakih 500, kar je osu-
pljivo, saj je bila Ljubljana dvakrat manjša. Obe glasbeni društvi sta si zelo
prizadevali, da bi svoji glasbeni šoli pripeljali na raven konservatorija; le ne-
kaj let za tem, ko sta to dosegli, pa sta oba konservatorija postala državna (v
Zagrebu leta 1920 in v Ljubljani leta 1926).
Ključne besede: konservatorij, hrvaški glasbeni zavod, Glasbena matica,
Vjekoslav Klaić
Tina Bohak Adam
Julij Betetto in njegova vloga v upravnem in pedagoškem
ustroju ljubljanskega konservatorija
Pomembna prelomnica v zgodovini glasbenega šolstva na Slovenskem se
je zgodila leta 1919, ko je bil ustanovljen Konservatorij Glasbene matice kot
prva institucija, katere primarni namen je bilo izobraževanje poklicnih
glasbenikov v celotni vertikali. Prvi ravnatelj je postal Matej Hubad, eden
ključnih posameznikov, ki so zasnovali prvi statut pa je bil Hubadov uče-
nec, basist Julij Betetto, ki je sicer v tem času še deloval kot eminenten solist
v Dunajski državni operi. Leta 1922 se je vrnil v domovino in postal stalni
član ljubljanske Opere. Na povabilo odbora Glasbene matice je kot hono-
rarni sodelavec pričel februarja 1925 s poučevanjem gojencev na vseh sto-
pnjah in pedagoško deloval vse do svojega odhoda v münchensko Bavarsko
državno opero leta 1930, kjer je ostal dve sezoni. Leta 1932 se je vrnil v do-
mače okolje in se kot primarno posvetil pedagoškemu delu na konservato-
riju. Honorarno je sodeloval v ljubljanski Operi in leta 1933, po upokojitvi
Mateja Hubada, prevzel še ravnateljsko mesto Državnega konservatorija. V
okviru reorganizacije ustanove je, med drugim, ustanovil t. i. konservato-
rijski sosvet ter leta 1934 reorganiziral pedagoški oddelek. Kot cenjen pevski
pedagog je postavil nov mejnik v zgodovini poučevanja solističnega petja
na Slovenskem, saj je osnoval nove učne načrte za celotno vertikalo solo-
pevskega izobraževanja, ki so končno obliko dobili v letu 1936. S svojo, sis-
tematično in unikatno pevsko šolo je ustoličil smernice kakovostnega so-
lopevskega izobraževanja v slovenskem prostoru. Julija Betetta nedvomno
uvrščamo med pomembnejše osebnosti upravnega in pedagoškega ustroja
ljubljanskega konservatorija v 1. polovici 20. stoletja.
Ključne besede: Julij Betetto, umetnik, pevski pedagog, ravnatelj, Državni
konservatorij
404
V času, ko je bil ustanovljen, je imel Konservatorij Glasbene matice v Lju-
bljani skoraj 1000 učencev, Konservatorij HGZ pa le kakih 500, kar je osu-
pljivo, saj je bila Ljubljana dvakrat manjša. Obe glasbeni društvi sta si zelo
prizadevali, da bi svoji glasbeni šoli pripeljali na raven konservatorija; le ne-
kaj let za tem, ko sta to dosegli, pa sta oba konservatorija postala državna (v
Zagrebu leta 1920 in v Ljubljani leta 1926).
Ključne besede: konservatorij, hrvaški glasbeni zavod, Glasbena matica,
Vjekoslav Klaić
Tina Bohak Adam
Julij Betetto in njegova vloga v upravnem in pedagoškem
ustroju ljubljanskega konservatorija
Pomembna prelomnica v zgodovini glasbenega šolstva na Slovenskem se
je zgodila leta 1919, ko je bil ustanovljen Konservatorij Glasbene matice kot
prva institucija, katere primarni namen je bilo izobraževanje poklicnih
glasbenikov v celotni vertikali. Prvi ravnatelj je postal Matej Hubad, eden
ključnih posameznikov, ki so zasnovali prvi statut pa je bil Hubadov uče-
nec, basist Julij Betetto, ki je sicer v tem času še deloval kot eminenten solist
v Dunajski državni operi. Leta 1922 se je vrnil v domovino in postal stalni
član ljubljanske Opere. Na povabilo odbora Glasbene matice je kot hono-
rarni sodelavec pričel februarja 1925 s poučevanjem gojencev na vseh sto-
pnjah in pedagoško deloval vse do svojega odhoda v münchensko Bavarsko
državno opero leta 1930, kjer je ostal dve sezoni. Leta 1932 se je vrnil v do-
mače okolje in se kot primarno posvetil pedagoškemu delu na konservato-
riju. Honorarno je sodeloval v ljubljanski Operi in leta 1933, po upokojitvi
Mateja Hubada, prevzel še ravnateljsko mesto Državnega konservatorija. V
okviru reorganizacije ustanove je, med drugim, ustanovil t. i. konservato-
rijski sosvet ter leta 1934 reorganiziral pedagoški oddelek. Kot cenjen pevski
pedagog je postavil nov mejnik v zgodovini poučevanja solističnega petja
na Slovenskem, saj je osnoval nove učne načrte za celotno vertikalo solo-
pevskega izobraževanja, ki so končno obliko dobili v letu 1936. S svojo, sis-
tematično in unikatno pevsko šolo je ustoličil smernice kakovostnega so-
lopevskega izobraževanja v slovenskem prostoru. Julija Betetta nedvomno
uvrščamo med pomembnejše osebnosti upravnega in pedagoškega ustroja
ljubljanskega konservatorija v 1. polovici 20. stoletja.
Ključne besede: Julij Betetto, umetnik, pevski pedagog, ravnatelj, Državni
konservatorij
404
