Page 408 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 408
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
Različne tuje tradicije poučevanja, na katere se je bilo treba opirati, preden
je litovsko glasbeno izobraževanje postalo avtonomno, so ustvarile plodno
in vrhunsko okolje. Klavir so na primer učili po principih konservatorijev v
Rigi, Leipzigu in Sankt Peterburgu; petje po načelih italijanske in francoske
šole; violino po nemških in ruskih šolah; in pihala po nemški šoli, ki je tak-
rat prevladovala. Gostujoče profesorje so postopoma zamenjali domači di-
plomanti, čeprav so bile tuje šole prisotne v celotnem medvojnem obdobju.
Glavni ideološki konflikt je bil med tako imenovanimi tradicionalisti, mo-
dernisti in zmernimi skladatelji. Starejša generacija je študirala v Varšavi
ali Sankt Peterburgu, mladi glasbeniki pa v Berlinu, Leipzigu, Pragi ali Pa-
rizu. Razlike niso bile toliko generacijske kot v različnih pogledih na glas-
beno modernost.
Meje med tradicionalističnimi, zmernimi in modernističnimi skladate-
lji je zabrisala splošna politika osnovnega in kakovostnega izobraževanja,
čeprav se je vedno bolj čutil vpliv mlajših kolegov.
Ob tem je naravno, da se je začetna ideja glasbenega izobraževanja, ki naj
bi združilo kolektivne moči za potrebe mlade države, postopoma umakni-
la ambicijam in vizijam posameznikov.
Ključne besede: glasbeno izobraževanje, narodnost, litovska glasba, Kon-
servatorij Kaunas, Glasbena šola Klaipėda
Luba Kijanovska, Zorjana Lastovecka
Glasbeno izobraževanje v posthabsburškem prostoru
(na primeru glasbenih institucij v Lvovu/Lembergu)
Lvov, nekdanja prestolnica Kraljevine Galicije in Lodomerije, ki je bila v
obdobju 1918/19 prizorišče spopadov med Ukrajinci in Poljaki, od leta 1919
pa del znova vzpostavljene poljske države, Druge poljske republike (II
Rzeczpospolita), v teh procesih ni bil izjema. Ukrajinska skupnost na tem ob-
močju je sicer še naprej razvijala svojo nacionalno kulturo in izobraževanje.
V Lvovu so v dvajsetletnem obdobju med vojnama delovale štiri višješol-
ske glasbene ustanove: tri za praktično poučevanje (Konservatorij Poljske-
ga glasbenega združenja, Višja glasbena šola Mikola Lisenka in Konser-
vatorij Karola Szymanowskega) ter univerzitetni inštitut za muzikologijo.
Zanje je bilo značilno:
– sodelovanje z glasbenimi ustanovami na Dunaju, v Pragi in Var-
šavi ter v drugih avstrijskih, čeških, poljskih, francoskih, nem-
ških in švicarskih mestih;
406
Različne tuje tradicije poučevanja, na katere se je bilo treba opirati, preden
je litovsko glasbeno izobraževanje postalo avtonomno, so ustvarile plodno
in vrhunsko okolje. Klavir so na primer učili po principih konservatorijev v
Rigi, Leipzigu in Sankt Peterburgu; petje po načelih italijanske in francoske
šole; violino po nemških in ruskih šolah; in pihala po nemški šoli, ki je tak-
rat prevladovala. Gostujoče profesorje so postopoma zamenjali domači di-
plomanti, čeprav so bile tuje šole prisotne v celotnem medvojnem obdobju.
Glavni ideološki konflikt je bil med tako imenovanimi tradicionalisti, mo-
dernisti in zmernimi skladatelji. Starejša generacija je študirala v Varšavi
ali Sankt Peterburgu, mladi glasbeniki pa v Berlinu, Leipzigu, Pragi ali Pa-
rizu. Razlike niso bile toliko generacijske kot v različnih pogledih na glas-
beno modernost.
Meje med tradicionalističnimi, zmernimi in modernističnimi skladate-
lji je zabrisala splošna politika osnovnega in kakovostnega izobraževanja,
čeprav se je vedno bolj čutil vpliv mlajših kolegov.
Ob tem je naravno, da se je začetna ideja glasbenega izobraževanja, ki naj
bi združilo kolektivne moči za potrebe mlade države, postopoma umakni-
la ambicijam in vizijam posameznikov.
Ključne besede: glasbeno izobraževanje, narodnost, litovska glasba, Kon-
servatorij Kaunas, Glasbena šola Klaipėda
Luba Kijanovska, Zorjana Lastovecka
Glasbeno izobraževanje v posthabsburškem prostoru
(na primeru glasbenih institucij v Lvovu/Lembergu)
Lvov, nekdanja prestolnica Kraljevine Galicije in Lodomerije, ki je bila v
obdobju 1918/19 prizorišče spopadov med Ukrajinci in Poljaki, od leta 1919
pa del znova vzpostavljene poljske države, Druge poljske republike (II
Rzeczpospolita), v teh procesih ni bil izjema. Ukrajinska skupnost na tem ob-
močju je sicer še naprej razvijala svojo nacionalno kulturo in izobraževanje.
V Lvovu so v dvajsetletnem obdobju med vojnama delovale štiri višješol-
ske glasbene ustanove: tri za praktično poučevanje (Konservatorij Poljske-
ga glasbenega združenja, Višja glasbena šola Mikola Lisenka in Konser-
vatorij Karola Szymanowskega) ter univerzitetni inštitut za muzikologijo.
Zanje je bilo značilno:
– sodelovanje z glasbenimi ustanovami na Dunaju, v Pragi in Var-
šavi ter v drugih avstrijskih, čeških, poljskih, francoskih, nem-
ških in švicarskih mestih;
406
