Page 254 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 254
KRONIKA
Toda to ni vse, kar je Trubar Slovencem dal. Dobili smo svojo
slovensko Cerkev in krščansko-protestantski način verovanja. Dobili
smo Sveto pismo v materinem jeziku, ki je postalo naš zvesti sopotnik
v dobrem in hudem.
In na tem temelju želimo graditi naprej. Biblija je tudi danes za
mnoge ljudi največji učbenik. In kjer so ljudje tudi versko dobro
izobraženi, kjer jim krščanske vrednote nekaj pomenijo in kjer po
njih tudi živijo, tam je vera vedno bogastvo.
Psalmist v 104. psalmu pravi: »Gospod moj Bog, zelo si velik. S
sadom tvojih del se nasičuje zemlja. Vsa si naredil z modrostjo. Od
preš svojo roko in vsa bitja so nasičena s tvojimi dobrinami.« In to bi
moralo tudi nam marsikaj povedati. Človek resda ni Bog, toda vsak
izmed nas je poklican, da odpre svoje srce, dušo in roke. Vsi smo
poklicani, da širimo strpnost, solidarnost, pomoč, ljubezen. Nihče
namreč ni tako reven, da ne bi lahko ničesar podaril, ničesar dobrega
za svojega sočloveka naredil. In vzori vlečejo, ne le gole besede.
Trubar v predgovoru h katekizmu iz leta 1550 piše: »Vsem Slo
venc em, gnado, mir in milost in pravo spoznanje Božje po Jezusu
Kristusu, prosim. Toda poglejmo.« Ali zmoremo ljudje to gnado,
ta potreben mir in to milost eden drugemu resnično privoščiti in
izkazati? Ali se še tudi danes in to v mnogoterih ozirih ne delimo
preveč po verski, politični, kulturni in etnični pripadnosti? In zakaj,
mislite, je zgodba o usmiljenem Samarijanu, ki je pomagal ranjencu,
tujcu, prišla v Sveto pismo? Tudi zato, ker nas vsak drobec dobrote, ki
jo prinesemo v ta svet, naredi bolj človeške. In to je nekaj, kar šteje
pred Bogom. Vedno se je treba bojevati tudi za stoto ovco, če povemo
biblično, pa čeprav se velikokrat zgodi, da jo najdemo šele potem, ko
so jo že raztrgali volkovi.
Toda ni nam obupati. Jezus je namreč hotel in hoče, da odkrijemo
Boga, ki nas nosi, ko ne moremo več hoditi, ki nas išče, če smo se
izgubili, in ki nam stoji ob strani, če ne vemo več ne kod ne kam.
Zato je posedal tudi za mizo z grešniki in cariniki, da bi povedal: za
človeško bratstvo ni meja. Je eno samo Božje kraljestvo, iz katerega
nihče ni izključen.
In za tako kraljestvo se nam je truditi. In hvala Bogu, da je Noe
bil rešen ob vesoljnem potopu, kajti če bi v svetu o vsem odločali le
252
Toda to ni vse, kar je Trubar Slovencem dal. Dobili smo svojo
slovensko Cerkev in krščansko-protestantski način verovanja. Dobili
smo Sveto pismo v materinem jeziku, ki je postalo naš zvesti sopotnik
v dobrem in hudem.
In na tem temelju želimo graditi naprej. Biblija je tudi danes za
mnoge ljudi največji učbenik. In kjer so ljudje tudi versko dobro
izobraženi, kjer jim krščanske vrednote nekaj pomenijo in kjer po
njih tudi živijo, tam je vera vedno bogastvo.
Psalmist v 104. psalmu pravi: »Gospod moj Bog, zelo si velik. S
sadom tvojih del se nasičuje zemlja. Vsa si naredil z modrostjo. Od
preš svojo roko in vsa bitja so nasičena s tvojimi dobrinami.« In to bi
moralo tudi nam marsikaj povedati. Človek resda ni Bog, toda vsak
izmed nas je poklican, da odpre svoje srce, dušo in roke. Vsi smo
poklicani, da širimo strpnost, solidarnost, pomoč, ljubezen. Nihče
namreč ni tako reven, da ne bi lahko ničesar podaril, ničesar dobrega
za svojega sočloveka naredil. In vzori vlečejo, ne le gole besede.
Trubar v predgovoru h katekizmu iz leta 1550 piše: »Vsem Slo
venc em, gnado, mir in milost in pravo spoznanje Božje po Jezusu
Kristusu, prosim. Toda poglejmo.« Ali zmoremo ljudje to gnado,
ta potreben mir in to milost eden drugemu resnično privoščiti in
izkazati? Ali se še tudi danes in to v mnogoterih ozirih ne delimo
preveč po verski, politični, kulturni in etnični pripadnosti? In zakaj,
mislite, je zgodba o usmiljenem Samarijanu, ki je pomagal ranjencu,
tujcu, prišla v Sveto pismo? Tudi zato, ker nas vsak drobec dobrote, ki
jo prinesemo v ta svet, naredi bolj človeške. In to je nekaj, kar šteje
pred Bogom. Vedno se je treba bojevati tudi za stoto ovco, če povemo
biblično, pa čeprav se velikokrat zgodi, da jo najdemo šele potem, ko
so jo že raztrgali volkovi.
Toda ni nam obupati. Jezus je namreč hotel in hoče, da odkrijemo
Boga, ki nas nosi, ko ne moremo več hoditi, ki nas išče, če smo se
izgubili, in ki nam stoji ob strani, če ne vemo več ne kod ne kam.
Zato je posedal tudi za mizo z grešniki in cariniki, da bi povedal: za
človeško bratstvo ni meja. Je eno samo Božje kraljestvo, iz katerega
nihče ni izključen.
In za tako kraljestvo se nam je truditi. In hvala Bogu, da je Noe
bil rešen ob vesoljnem potopu, kajti če bi v svetu o vsem odločali le
252
