Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 60
RAZPRAVE, [TUDIJE
opravil Trubar v prvi knjigi Catechismus 1550, je natančno ocenil M.
Smolik: »Pomisliti moramo, koliko truda je stalo Trubarja, da je
oblikoval v teh pesmi kar 500 (504) verzov v štirih različnih oblikah
kitic. Res, da so bile vse povzete po nemških vzorcih, a koliko je
bilo treba poskušanja in brušenja posameznih besed, da so se zlile v
pesem, ki jo je bilo mogoče peti in ki je bila zvesta tudi hoteni verski
vsebini.« (Smolik, 1986:45.)
Mnogo manj samostojni so bili na glasbenem področju. Vsi tisti,
ki so do zdaj proučevali slovenske protestantske napeve, so prišli do
istih sklepov: Theodor Elze, Evgen Lampe, Josip Mantuani, predvsem
pa Josip Čerin, ki je ugotovil, da so vsi napevi vzeti iz nemških predlog,
predvsem iz pesmarice Valentina Babsta iz leta 1545. Kljub temu, da
je bil Primož Trubar glasbeno dovolj izobražen (Škulj, 1986: 33-34),
ne moremo o njem in njegovih sodelavcih govoriti, da bi bili tudi
melodisti oziroma skladatelji. »Melodije slovenskih protestants kih
pesmaric namreč niso domače slovenske, temveč so brez izjeme vzete
iz nemškega protestantskega cerkvenega petja, najsi imajo potem
svoj izvor v katoliškem cerkvenem ali pa v nemškem ali češkem
narodnem petju. Teh melodij, ki bi bile brezdvomno postale prvi
temelj našemu samotvornemu muzikalnemu razvoju, da jih ni ognju
izročila protireformacija, slovenska glasbena literatura torej ne more
smatrati za svoje.« (Čerin, 1908:228.)
Andrej Rijavec se dotakne istega vprašanja z drugega, narod
nostnega zornega kota: »Tako obstaja eno izmed ključnih vprašanj
te glasbeno sicer vsestransko razgibane dobe do nadaljnjega odprto.
Če bi bilo reformaciji usojeno daljše življenje, bi glasbena umetnost
na Slovenskem doživela svojo slovenstvo in svojo slovenskost prej,
vsekakor pred 19. stoletjem, ko se je samostojna slovenska glasbena
kultura v ožjem in zaostrenem pomenu besede začela oblikovati v
popolnoma spremenjenih idejnih, družbenih in umetnostnih raz
merah.« (Rijavec, 1985:16.)
58
opravil Trubar v prvi knjigi Catechismus 1550, je natančno ocenil M.
Smolik: »Pomisliti moramo, koliko truda je stalo Trubarja, da je
oblikoval v teh pesmi kar 500 (504) verzov v štirih različnih oblikah
kitic. Res, da so bile vse povzete po nemških vzorcih, a koliko je
bilo treba poskušanja in brušenja posameznih besed, da so se zlile v
pesem, ki jo je bilo mogoče peti in ki je bila zvesta tudi hoteni verski
vsebini.« (Smolik, 1986:45.)
Mnogo manj samostojni so bili na glasbenem področju. Vsi tisti,
ki so do zdaj proučevali slovenske protestantske napeve, so prišli do
istih sklepov: Theodor Elze, Evgen Lampe, Josip Mantuani, predvsem
pa Josip Čerin, ki je ugotovil, da so vsi napevi vzeti iz nemških predlog,
predvsem iz pesmarice Valentina Babsta iz leta 1545. Kljub temu, da
je bil Primož Trubar glasbeno dovolj izobražen (Škulj, 1986: 33-34),
ne moremo o njem in njegovih sodelavcih govoriti, da bi bili tudi
melodisti oziroma skladatelji. »Melodije slovenskih protestants kih
pesmaric namreč niso domače slovenske, temveč so brez izjeme vzete
iz nemškega protestantskega cerkvenega petja, najsi imajo potem
svoj izvor v katoliškem cerkvenem ali pa v nemškem ali češkem
narodnem petju. Teh melodij, ki bi bile brezdvomno postale prvi
temelj našemu samotvornemu muzikalnemu razvoju, da jih ni ognju
izročila protireformacija, slovenska glasbena literatura torej ne more
smatrati za svoje.« (Čerin, 1908:228.)
Andrej Rijavec se dotakne istega vprašanja z drugega, narod
nostnega zornega kota: »Tako obstaja eno izmed ključnih vprašanj
te glasbeno sicer vsestransko razgibane dobe do nadaljnjega odprto.
Če bi bilo reformaciji usojeno daljše življenje, bi glasbena umetnost
na Slovenskem doživela svojo slovenstvo in svojo slovenskost prej,
vsekakor pred 19. stoletjem, ko se je samostojna slovenska glasbena
kultura v ožjem in zaostrenem pomenu besede začela oblikovati v
popolnoma spremenjenih idejnih, družbenih in umetnostnih raz
merah.« (Rijavec, 1985:16.)
58
