Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 88
RAZPRAVE, [TUDIJE
Vsaj blizu 20 prekmurskih šolarjev je obiskovalo v obdobju več
deset let šolo v Nemes Csóju; čeprav to število ni veliko, je pa zelo
pomembno, da so se pozneje po končanih študijih vračali med svoje
rojake kot pastorji in učitelji ter postali vplivni dejavniki.
Prekmurski protestantski učitelji in duhovniki, ki so potem ve
činoma delovali v diaspori, so se v tem času šolali na bratislavskem
evangeličanskem liceju, ki je bil pietistično usmerjen (Čaplovič, 1974:
76-88). Jan Čaplovič glede tega prihaja do ugotovitve: »Bratislava…
je skrbela za najmanjšo slovensko evangeličansko cerkev, za podonavske
Slovence. Z nudenjem pomoči slovenskim evangeličanskim duhovnikom pri
delu med razkropljenimi evangeličani Slovenci in izdajanjem knjig zane
je delala to, kar je v velikem obsegu delalo veliko pietistično središče Halle.
Predvsem je to opravljala zaradi cerkvenih interesov, posredno pa je to tudi
narodnostno vplivalo na ogrske Slovence.
Slovenski študentje v Bratislavi torej niso dobili samo višje izobrazbe,
ampak tudi pripravo in spodbudo za svoje bodoče delo med ogrskimi Slovenci
v narodnem jeziku in duhu. Tako je bratislavski licej imel že v 18. stoletju
pom embno vlogo pri ustvarjanju regionalne slovenske književnosti in indi
rektno tudi glede narodne zaščite ogrskih Slovencev.« (Čaplovič, 1874:84-85.)
Predstavniki evangeličanske župnije v artikularnem kraju Šurdu
so 12. maja 1755 Števana Küzmiča povabili za duhovnika,6 saj se je
takratni duhovnik Adam Berke s svojimi dejanji onemogočil.
V lokalni cerkveni kroniki je namreč zapisano, da je Küzmič »s
svojim pravilnim učiteljevanjem zvesto služil tudi prekmurskemu
življu«.
6 V pismu so med drugim zapisali: »Glede na spoznanje, ki izvira iz priporočil
humanih ljudi in častitih očetov in ki se nanaša na modro znanje vaše milosti
o Jezusu Kristusu in o drugih nebeških stvareh, na vašo resnično učenost in
prav tako na poštno, ponižno in vzorno življenje, smo s pozivnim pismom, ki je
zasnovano na cerkvenem zakonu, želeli vas, milostljivi Štefan Küzmič, pridobiti
in zaprositi, in resnično pošteno prosimo, da bi se priklonili božjemu pozivu in
prišli k nam v šurdsko in patriotsko cerkev oznanjat čisto božjo besedo, da bi
pod vodstvom našega nad vse častitega superintendenta in drugih častnih očetov
prevzeli predikatorsko funkcijo, pridigali tako v madžarskem in ko bo treba v
slovenskem jeziku, podeljevali zakramente ter nas tako z živo besedo kot tudi
z milostnim in Bogu vdanim obnašanjem izobraževali in učili ter blagovolili
pripravljati na večno življenje.« (Šebjanič, 1976:14.)
86
Vsaj blizu 20 prekmurskih šolarjev je obiskovalo v obdobju več
deset let šolo v Nemes Csóju; čeprav to število ni veliko, je pa zelo
pomembno, da so se pozneje po končanih študijih vračali med svoje
rojake kot pastorji in učitelji ter postali vplivni dejavniki.
Prekmurski protestantski učitelji in duhovniki, ki so potem ve
činoma delovali v diaspori, so se v tem času šolali na bratislavskem
evangeličanskem liceju, ki je bil pietistično usmerjen (Čaplovič, 1974:
76-88). Jan Čaplovič glede tega prihaja do ugotovitve: »Bratislava…
je skrbela za najmanjšo slovensko evangeličansko cerkev, za podonavske
Slovence. Z nudenjem pomoči slovenskim evangeličanskim duhovnikom pri
delu med razkropljenimi evangeličani Slovenci in izdajanjem knjig zane
je delala to, kar je v velikem obsegu delalo veliko pietistično središče Halle.
Predvsem je to opravljala zaradi cerkvenih interesov, posredno pa je to tudi
narodnostno vplivalo na ogrske Slovence.
Slovenski študentje v Bratislavi torej niso dobili samo višje izobrazbe,
ampak tudi pripravo in spodbudo za svoje bodoče delo med ogrskimi Slovenci
v narodnem jeziku in duhu. Tako je bratislavski licej imel že v 18. stoletju
pom embno vlogo pri ustvarjanju regionalne slovenske književnosti in indi
rektno tudi glede narodne zaščite ogrskih Slovencev.« (Čaplovič, 1874:84-85.)
Predstavniki evangeličanske župnije v artikularnem kraju Šurdu
so 12. maja 1755 Števana Küzmiča povabili za duhovnika,6 saj se je
takratni duhovnik Adam Berke s svojimi dejanji onemogočil.
V lokalni cerkveni kroniki je namreč zapisano, da je Küzmič »s
svojim pravilnim učiteljevanjem zvesto služil tudi prekmurskemu
življu«.
6 V pismu so med drugim zapisali: »Glede na spoznanje, ki izvira iz priporočil
humanih ljudi in častitih očetov in ki se nanaša na modro znanje vaše milosti
o Jezusu Kristusu in o drugih nebeških stvareh, na vašo resnično učenost in
prav tako na poštno, ponižno in vzorno življenje, smo s pozivnim pismom, ki je
zasnovano na cerkvenem zakonu, želeli vas, milostljivi Štefan Küzmič, pridobiti
in zaprositi, in resnično pošteno prosimo, da bi se priklonili božjemu pozivu in
prišli k nam v šurdsko in patriotsko cerkev oznanjat čisto božjo besedo, da bi
pod vodstvom našega nad vse častitega superintendenta in drugih častnih očetov
prevzeli predikatorsko funkcijo, pridigali tako v madžarskem in ko bo treba v
slovenskem jeziku, podeljevali zakramente ter nas tako z živo besedo kot tudi
z milostnim in Bogu vdanim obnašanjem izobraževali in učili ter blagovolili
pripravljati na večno življenje.« (Šebjanič, 1976:14.)
86
