Page 89 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 89
FRANC KUZMI^
V pastorja je bil posvečen v Tétu, slovesnosti so se udeležili cer
kveni in šolski predstavniki, med njimi tudi Küzmičev usmerjevalec
pastor Janoš Szabo - Sartorius iz Nemes Csója (Šebjanič, 1976:8-9),
pastor v letih 1729–56 v Nemes Csóju, drugače pa tudi izredno ploden
madžarski protestantski pisec.
Küzmič je na tem narodnostno mešanem območju (Madžari,
Hrvati, Nemci, prekmurski Slovenci) ob dokaj šibki gmotni podlagi
razvil intenzivno cerkveno organizacijsko delo. Seveda je nadaljeval
svoje prevajanje. Lotil se je prevoda Nove zaveze v prekmurščino,
ki je izšla 1771, zbiral, preurejal in prevajal je cerkvene pesmi v
prekmurščino in tako pripravljal prvo protestantsko pesmarico v
prekmurščini, a je ni dokončal. Po njegovi smrti je to delo prevzel
in opravil Mihael Bakoš.7
Seveda je že takoj na začetku zadeval ob številne ovire. Kmalu po
njegovem prihodu, še istega leta, je katoliški župnik iz sosednjega Sz.
Mihaela organiziral nanj fizični napad. Zvrstili so se tudi oblastv eni
posegi. Med njimi je bilo zasliševanje v Breznici (madž. Berzence) leta
1757 (Šebjanič, 1976:8-9).
Najzaznavnejši preselitveni tok iz Prekmurja na Šomoško pa je
gotovo vezan za obdobje delovanja Števana Küzmiča. Zadolžen je bil
tudi za legradsko versko skupnost in je tako oživil versko dejavnost
v maternem jeziku v takratnih krajih s slovenskim in hrvaškim
življem.
V tem času je imela šurdska luteranska šola slovenskega učitelja
Janeza Adaniča.
Izseljenci iz Prekmurja, med njimi so bili tudi »brezzemljaši, so
videvali v tem novem kraju možnost gospodarskega napredka, iz
obraž evanja svojih otrok in prav tako izpovedovanja svoje verske
opredeljenosti« (Šebjanič, 1977:50).
Zaradi obetavnih možnosti za boljše gospodarjenje na opustelih
kmetijskih in še neizkrčenih gozdnih površinah se je nekaj prote
stantskih, pa tudi katoliških družin preselilo v oddaljeni Tarany in
dve bližnji madžarski naselji. Ta kraj je cerkvenoupravno pripadal
zagrebški škofiji, ki pa je v Taranyu leta 1767 vzpostavila samostojno
7 Gre za pesmarico Nouvi Graduval (1789).
87
V pastorja je bil posvečen v Tétu, slovesnosti so se udeležili cer
kveni in šolski predstavniki, med njimi tudi Küzmičev usmerjevalec
pastor Janoš Szabo - Sartorius iz Nemes Csója (Šebjanič, 1976:8-9),
pastor v letih 1729–56 v Nemes Csóju, drugače pa tudi izredno ploden
madžarski protestantski pisec.
Küzmič je na tem narodnostno mešanem območju (Madžari,
Hrvati, Nemci, prekmurski Slovenci) ob dokaj šibki gmotni podlagi
razvil intenzivno cerkveno organizacijsko delo. Seveda je nadaljeval
svoje prevajanje. Lotil se je prevoda Nove zaveze v prekmurščino,
ki je izšla 1771, zbiral, preurejal in prevajal je cerkvene pesmi v
prekmurščino in tako pripravljal prvo protestantsko pesmarico v
prekmurščini, a je ni dokončal. Po njegovi smrti je to delo prevzel
in opravil Mihael Bakoš.7
Seveda je že takoj na začetku zadeval ob številne ovire. Kmalu po
njegovem prihodu, še istega leta, je katoliški župnik iz sosednjega Sz.
Mihaela organiziral nanj fizični napad. Zvrstili so se tudi oblastv eni
posegi. Med njimi je bilo zasliševanje v Breznici (madž. Berzence) leta
1757 (Šebjanič, 1976:8-9).
Najzaznavnejši preselitveni tok iz Prekmurja na Šomoško pa je
gotovo vezan za obdobje delovanja Števana Küzmiča. Zadolžen je bil
tudi za legradsko versko skupnost in je tako oživil versko dejavnost
v maternem jeziku v takratnih krajih s slovenskim in hrvaškim
življem.
V tem času je imela šurdska luteranska šola slovenskega učitelja
Janeza Adaniča.
Izseljenci iz Prekmurja, med njimi so bili tudi »brezzemljaši, so
videvali v tem novem kraju možnost gospodarskega napredka, iz
obraž evanja svojih otrok in prav tako izpovedovanja svoje verske
opredeljenosti« (Šebjanič, 1977:50).
Zaradi obetavnih možnosti za boljše gospodarjenje na opustelih
kmetijskih in še neizkrčenih gozdnih površinah se je nekaj prote
stantskih, pa tudi katoliških družin preselilo v oddaljeni Tarany in
dve bližnji madžarski naselji. Ta kraj je cerkvenoupravno pripadal
zagrebški škofiji, ki pa je v Taranyu leta 1767 vzpostavila samostojno
7 Gre za pesmarico Nouvi Graduval (1789).
87
