Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 85
FRANC KUZMI^
To je tudi obdobje, ko sta vladala Marija Terezija (1717–1780) in
pozneje njen sin Jožef II. Marija Terezija je bila na prestolu od leta
1740. Po vojni s Prusijo, v kateri je izgubila leta 1747 Šlezijo, je začela
v avstrijskih deželah reforme, ki so vpeljevale državno upravo in s
tem ustvarjale moderno državo. Zaradi nove davčne politike se je
začela z razsvetljenskimi reformami vtikati v razmerja med fevdalci
in kmeti, s čimer se je družbeni položaj kmetov izboljšal. Pri novem
upravnem in kulturnem življenju je pospeševala centralizacijo in
nemški jezik. V duhu idej razsvetljenstva in potreb gospodarstva je
uvajala osnovno šolstvo. Pri nenemških narodih se je začel zaradi tega
narodni preporod. Od leta 1760 je bil v habsburških deželah sovladar
sin Jožef II, ki je v razsvetljenskih reformah šel še dalje.
To je bilo obdobje, ko so se morali protestanti, tj. pripadniki
evangeličanske in kalvinske veroizpovedi, iz Prekmurja umakniti, in
sicer zaradi premoči katoliške cerkvene in veleposestniške gosposke.
Nekateri so se izselili v artikularni kraj Šurd (Surd) v Šomoški
županiji (Somogy) južno od Velike Kaniže. Grofica Marija Magdalena
Drašković, čeprav katoličanka, a po rodu iz evangeličanske družine
Nadasdy, jim je dovolila naseliti se na svojem posestvu blizu Šurda in
jim odstopila pusto Liszo (3. julija 1718). Še isto leto je odpotovalo
tja 14 slovenskih evangeličanskih družin iz Železne županije in se
tam naselilo. Sledile so še druge družine, ker so tudi grofje Festeticsi
prepustili izseljencem neobdelana zemljišča.
Protireformacijski ukrepi pa so v prvi polovici 18. stoletja zajeli
tudi Šomoško županijo, a je vednarle tja privabljalo prekmurske
protestante tudi delovanje prekmurskega učitelja in bogoslužnega
pomočnika Andreja Arvaia, ki je deloval v Šurdu. V kroniki beksin
skega arhidiakonata se v Šurdu v obdobju 1733–42 omenja »luteran
ski predikant iz Železne županije«, ki je sklepal mešane zakone in
krstil otroke.« (Šebjanič, 1977:49-50)
Naselitev na neobdelanih predelih je bila tudi v skladu z državno
politiko, ki je pospeševala kolonizacijo na tistih območjih ogrskih
dežel, ki so bila po vojnah s Turki nenaseljena.
Zgodovinarji menijo, da so se Prekmurci sredi 18. stoletja naselili
vsaj v 12 naseljih v Šomoški županiji, in sicer med Veliko Kanižo in
Csurgo. Naselili pa so se tudi v Taranyu. Tako so v županiji Somogy
83
To je tudi obdobje, ko sta vladala Marija Terezija (1717–1780) in
pozneje njen sin Jožef II. Marija Terezija je bila na prestolu od leta
1740. Po vojni s Prusijo, v kateri je izgubila leta 1747 Šlezijo, je začela
v avstrijskih deželah reforme, ki so vpeljevale državno upravo in s
tem ustvarjale moderno državo. Zaradi nove davčne politike se je
začela z razsvetljenskimi reformami vtikati v razmerja med fevdalci
in kmeti, s čimer se je družbeni položaj kmetov izboljšal. Pri novem
upravnem in kulturnem življenju je pospeševala centralizacijo in
nemški jezik. V duhu idej razsvetljenstva in potreb gospodarstva je
uvajala osnovno šolstvo. Pri nenemških narodih se je začel zaradi tega
narodni preporod. Od leta 1760 je bil v habsburških deželah sovladar
sin Jožef II, ki je v razsvetljenskih reformah šel še dalje.
To je bilo obdobje, ko so se morali protestanti, tj. pripadniki
evangeličanske in kalvinske veroizpovedi, iz Prekmurja umakniti, in
sicer zaradi premoči katoliške cerkvene in veleposestniške gosposke.
Nekateri so se izselili v artikularni kraj Šurd (Surd) v Šomoški
županiji (Somogy) južno od Velike Kaniže. Grofica Marija Magdalena
Drašković, čeprav katoličanka, a po rodu iz evangeličanske družine
Nadasdy, jim je dovolila naseliti se na svojem posestvu blizu Šurda in
jim odstopila pusto Liszo (3. julija 1718). Še isto leto je odpotovalo
tja 14 slovenskih evangeličanskih družin iz Železne županije in se
tam naselilo. Sledile so še druge družine, ker so tudi grofje Festeticsi
prepustili izseljencem neobdelana zemljišča.
Protireformacijski ukrepi pa so v prvi polovici 18. stoletja zajeli
tudi Šomoško županijo, a je vednarle tja privabljalo prekmurske
protestante tudi delovanje prekmurskega učitelja in bogoslužnega
pomočnika Andreja Arvaia, ki je deloval v Šurdu. V kroniki beksin
skega arhidiakonata se v Šurdu v obdobju 1733–42 omenja »luteran
ski predikant iz Železne županije«, ki je sklepal mešane zakone in
krstil otroke.« (Šebjanič, 1977:49-50)
Naselitev na neobdelanih predelih je bila tudi v skladu z državno
politiko, ki je pospeševala kolonizacijo na tistih območjih ogrskih
dežel, ki so bila po vojnah s Turki nenaseljena.
Zgodovinarji menijo, da so se Prekmurci sredi 18. stoletja naselili
vsaj v 12 naseljih v Šomoški županiji, in sicer med Veliko Kanižo in
Csurgo. Naselili pa so se tudi v Taranyu. Tako so v županiji Somogy
83
