Page 266 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 266
KRONIKA
pokazal precej naklonjenosti do stališč Huldrycha Zwinglija, prav
tako kot do njegovih italijanskih sodobnikov (Peter Pavel Vergerij
ml., Bernardino Ochino, Lelio Sozzini); dopisoval si je s Heinrichom
Bullingerjem, Zwinglijevim naslednikom v Zürichu. V svoje prvo delo
Catechismus in der Windischenn Sprach iz leta 1550 je vključil slovensko
priredbo pridige Istrana Vlačića (Matthias Flacius Illyricus), ki je v
Nemčiji postal idejni vodja najbolj čiste oblike luteranstva. Pozneje je
Trubar v bistvu sprejel teološko misel Johannesa Brenza, zagovorn ika
württemberške Cerkve in cerkvenega svetovalca württemberš kega
vojvode Krištofa, ta pa je bil Trubarjev gostitelj in zaščitnik. Trubar
se ni spuščal v znanstvene polemike; nekajkrat so mu celo očitali,
da so njegovi teksti tako zmerni, da bi lahko prejeli odobravanje
celo pri nasprotnih teoloških šolah. Pri svojih delih je izhajal zlasti
iz Luthrovih in Melanchthonovih del, posluževal pa se je tudi krat-
kega katekizma v obliki vprašanj in odgovorov, katerega avtor je bil
Johannes Brenz. To delo je poželo velik uspeh, saj je v šestnajstem
stoletju izšlo v več kot stotih izdajah v nemščini in v drugih jezikih.
Trubar ga je začel prevajati in prirejati leta 1550 (Abecedarium und der
klein Catechismus in der Windischem Sprach) in ga večkrat ponatisnil,
med drugim tudi v slovenski in nemški obliki. Vsekakor pa mu je
moralo biti v veliko uteho, ko so med 1579. in 1580. letom nemške
luteranske cerkve sprejele medsebojni dogovor o enotnem učenju
vere. Trubar je po strukturi izredno zahtevno delo Formula concordiae
nemudoma prevedel v slovenščino; žal se ni ohranil noben izvod te
knjige.
Trubar je nasploh zavzemal zmerno držo tudi v odnosu do katoli
čanov. Njegovo izhodiščno stališče pa ni bilo nič kaj spravno: zanj
so imeli slovanski narodi dva velika sovražnika: Turke in katoliško
Cerkev. Čeprav so Turki pobijali in maličili trupla, je bila po njegovem
rimska katoliška Cerkev hujša sovražnica, ker je duše oddaljevala od
Boga in jih prepuščala nevednosti in praznoverju. Takšne ostre ob-
sodbe je skoraj vedno podajal v nemških uvodih, ki jih je naslavljal
na kneze in plemiče, pri katerih je imel podporo. Ko je v slovenščini
nagovarjal »preprosto ljudstvo«, pa se je izogibal polemičnim nami
govanjem in skušal podajati konstruktivne ter vsem sprejemljive
vidike nauka.
266
pokazal precej naklonjenosti do stališč Huldrycha Zwinglija, prav
tako kot do njegovih italijanskih sodobnikov (Peter Pavel Vergerij
ml., Bernardino Ochino, Lelio Sozzini); dopisoval si je s Heinrichom
Bullingerjem, Zwinglijevim naslednikom v Zürichu. V svoje prvo delo
Catechismus in der Windischenn Sprach iz leta 1550 je vključil slovensko
priredbo pridige Istrana Vlačića (Matthias Flacius Illyricus), ki je v
Nemčiji postal idejni vodja najbolj čiste oblike luteranstva. Pozneje je
Trubar v bistvu sprejel teološko misel Johannesa Brenza, zagovorn ika
württemberške Cerkve in cerkvenega svetovalca württemberš kega
vojvode Krištofa, ta pa je bil Trubarjev gostitelj in zaščitnik. Trubar
se ni spuščal v znanstvene polemike; nekajkrat so mu celo očitali,
da so njegovi teksti tako zmerni, da bi lahko prejeli odobravanje
celo pri nasprotnih teoloških šolah. Pri svojih delih je izhajal zlasti
iz Luthrovih in Melanchthonovih del, posluževal pa se je tudi krat-
kega katekizma v obliki vprašanj in odgovorov, katerega avtor je bil
Johannes Brenz. To delo je poželo velik uspeh, saj je v šestnajstem
stoletju izšlo v več kot stotih izdajah v nemščini in v drugih jezikih.
Trubar ga je začel prevajati in prirejati leta 1550 (Abecedarium und der
klein Catechismus in der Windischem Sprach) in ga večkrat ponatisnil,
med drugim tudi v slovenski in nemški obliki. Vsekakor pa mu je
moralo biti v veliko uteho, ko so med 1579. in 1580. letom nemške
luteranske cerkve sprejele medsebojni dogovor o enotnem učenju
vere. Trubar je po strukturi izredno zahtevno delo Formula concordiae
nemudoma prevedel v slovenščino; žal se ni ohranil noben izvod te
knjige.
Trubar je nasploh zavzemal zmerno držo tudi v odnosu do katoli
čanov. Njegovo izhodiščno stališče pa ni bilo nič kaj spravno: zanj
so imeli slovanski narodi dva velika sovražnika: Turke in katoliško
Cerkev. Čeprav so Turki pobijali in maličili trupla, je bila po njegovem
rimska katoliška Cerkev hujša sovražnica, ker je duše oddaljevala od
Boga in jih prepuščala nevednosti in praznoverju. Takšne ostre ob-
sodbe je skoraj vedno podajal v nemških uvodih, ki jih je naslavljal
na kneze in plemiče, pri katerih je imel podporo. Ko je v slovenščini
nagovarjal »preprosto ljudstvo«, pa se je izogibal polemičnim nami
govanjem in skušal podajati konstruktivne ter vsem sprejemljive
vidike nauka.
266
