Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 262
KRONIKA
In na tem mestu, spoštovane in spoštovani, se ponovno vračam k
protestantizmu na nekoliko neobičajen način. Marsikomu je seveda
znano ime nemškega sociologa Maxa Webra, ki je v svojem delu
Protestantska etika in duh kapitalizma iz začetka prejšnjega stoletja
razvoj modernega racionalnega kapitalizma povezoval z lastnostmi
protestantske etike in je med drugim vzpostavil tudi razliko med,
recimo temu, »plenilskim kapitalizmom« in racionalno težnjo po
pridobivanju dobička. Ne zamerite mi, če navedem nekoliko daljši
citat iz njegove uvodne opombe v to znamenito delo:
»Kapitalizem sam po sebi ni ustvaril niti ‚pridobitniškega gona‘
niti ‚težnje po dobičku‘ – po kar se da najvišjem možnem denarnem
dobičku. Take težnje najdemo pri natakarjih, zdravnikih, kočijažih,
lahkoživkah, podkupljivih uradnikih, vojakih, roparjih, križarjih,
obiskovalcev igralnic, beračih; lahko rečemo pri vseh vrstah ljudi, v
vseh obdobjih in v vseh deželah sveta, povsod, kjer obstaja ali pa je
obstajala objektivna možnost zanje. Že v otroškem vrtcu kulturne
zgodovine bi morali enkrat za vselej prenehati s takim naivnim poj
movanjem kapitalizma. Brezobzirno pridobitniško hlastanje sploh
ni značilno za kapitalizem, še manj pa je to njegov duh. Kapitalizem
naj bi pomenil omejevanje ali pa vsaj racionalno umirjanje tega ira-
cionalnega gona. Vsekakor pa je identičen s težnjo po zmeraj novem
dobičku v kontinuiranem racionalnem kapitalističnem podjetju: s
težnjo po racionalnosti.«
Menim, da ni boljšega nastavka za sodobno razpravo o etičnih
razsežnostih sodobnega »slovenskega kapitalizma« in o njegovih
družbenih, gospodarskih in političnih posledicah, kot so te sto let
stare besede. »Brezobzirno pridobitniško hlastanje«, kot ga poime
nuje Weber, spodjeda racionalno jedro kapitalizma, kot smo to lahko
nazorno opazili ob sedanji gospodarski in finančni krizi, hkrati pa,
kar je nemara še huje, ljudi oropa za priložnosti in svobodo izbire,
ki bi jo sicer morali imeti, če želimo slediti svojemu prepričanju po
svobodni in odprti družbi.
Spoštovani, če so razmeroma zapletena razmišljanja Maxa Webra
o povezavi med protestantsko etiko in »duhom kapitalizma« vsaj
približno ustrezna, se mi za zaključek ponuja naslednja misel: pro
testantizem je, tako kot sem nakazal na začetku, jezikovno-kulturno
262
In na tem mestu, spoštovane in spoštovani, se ponovno vračam k
protestantizmu na nekoliko neobičajen način. Marsikomu je seveda
znano ime nemškega sociologa Maxa Webra, ki je v svojem delu
Protestantska etika in duh kapitalizma iz začetka prejšnjega stoletja
razvoj modernega racionalnega kapitalizma povezoval z lastnostmi
protestantske etike in je med drugim vzpostavil tudi razliko med,
recimo temu, »plenilskim kapitalizmom« in racionalno težnjo po
pridobivanju dobička. Ne zamerite mi, če navedem nekoliko daljši
citat iz njegove uvodne opombe v to znamenito delo:
»Kapitalizem sam po sebi ni ustvaril niti ‚pridobitniškega gona‘
niti ‚težnje po dobičku‘ – po kar se da najvišjem možnem denarnem
dobičku. Take težnje najdemo pri natakarjih, zdravnikih, kočijažih,
lahkoživkah, podkupljivih uradnikih, vojakih, roparjih, križarjih,
obiskovalcev igralnic, beračih; lahko rečemo pri vseh vrstah ljudi, v
vseh obdobjih in v vseh deželah sveta, povsod, kjer obstaja ali pa je
obstajala objektivna možnost zanje. Že v otroškem vrtcu kulturne
zgodovine bi morali enkrat za vselej prenehati s takim naivnim poj
movanjem kapitalizma. Brezobzirno pridobitniško hlastanje sploh
ni značilno za kapitalizem, še manj pa je to njegov duh. Kapitalizem
naj bi pomenil omejevanje ali pa vsaj racionalno umirjanje tega ira-
cionalnega gona. Vsekakor pa je identičen s težnjo po zmeraj novem
dobičku v kontinuiranem racionalnem kapitalističnem podjetju: s
težnjo po racionalnosti.«
Menim, da ni boljšega nastavka za sodobno razpravo o etičnih
razsežnostih sodobnega »slovenskega kapitalizma« in o njegovih
družbenih, gospodarskih in političnih posledicah, kot so te sto let
stare besede. »Brezobzirno pridobitniško hlastanje«, kot ga poime
nuje Weber, spodjeda racionalno jedro kapitalizma, kot smo to lahko
nazorno opazili ob sedanji gospodarski in finančni krizi, hkrati pa,
kar je nemara še huje, ljudi oropa za priložnosti in svobodo izbire,
ki bi jo sicer morali imeti, če želimo slediti svojemu prepričanju po
svobodni in odprti družbi.
Spoštovani, če so razmeroma zapletena razmišljanja Maxa Webra
o povezavi med protestantsko etiko in »duhom kapitalizma« vsaj
približno ustrezna, se mi za zaključek ponuja naslednja misel: pro
testantizem je, tako kot sem nakazal na začetku, jezikovno-kulturno
262
