Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 79
KRISTINA KLEMEN^I^
in stanovitnost.«2 Kot pomembno kategorijo cerkvene literature,
ki jo lahko štejemo za predhodnico sodobne biografije, Kmecl ome
nja tudi svetniške življenjepise (hagiografije), ki služijo istim na
menom kot pridige, le da so bolj namenjeni branju. »V obojih je
funkcija pripovednega ista: pripovedovana ali pripovedna scena
je nazoren primer (zgled, eksempel), kako dobro se je ravnati po
pridigarjevem nauku in nasvetu, oziroma po nasvetih in naukih svete
cerkve.«3
Že pred desetletji je tudi Franjo Poljanec navajal, da so bile zgodbe
in utrinki iz življenja domačih svetnikov, pisane po vzgledih latinske
in italijanske hagiografske literature, včasih tudi sestavni del srednje
veških pridig.4 Ob tem je pojasnil, da takrat v njih ni bilo natančnih
opisov življenja, dela in čudežev (kot je sicer značilno za srednjeve
ške hagiografije), temveč so kratke anekdote, uporabljene zgolj kot
primer pobožnega življenja in potrditev moralnih naukov. Življe
njepisi apostolov, svetnikov in mučenikov, ki so se žrtvovali za Kristu
sovo vero, sestavljajo velik del italijanske srednjeveške književnosti.
Ljudje so radi poslušali in prebirali te ponavadi živahne, fantastične,
čudežne in dramatične zgodbe, v katerih je bilo prikazano predvsem
trpljenje svetnikov, njihovo pobožno, asketsko življenje, prepolno
trpinčenja lastnega telesa in odrekanj. V tem so nemara videli ideal
popolnosti in so ga kot takšnega občudovali. Neredko hagiografije
obravnavajo zgodovinske osebnosti in ob povsem hagiografskih
potezah vsebujejo precej zgodovinskih podatkov. Tako predstavljajo
prehod med pravimi življenjepisi svetnikov in biografijami, saj je
neredko težko ugotoviti, ali gre za čisto hagiografske spise ali za
prave biografije.5 Duhovniki, ki so se v srednjem veku poleg redkih
sekularnih izobražencev edini ukvarjali s pisanjem, so s svojimi deli
skušali ljudi spodbujati h krščanstvu. Zato so se posvečali pisanju
življenjepisov papežev, menihov (zlasti puščavnikov), svetnikov in
drugih cerkvenih pomembnežev. V poznem srednjem veku so se že
2 Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, 1975, 16, 17.
3 M. Kmecl, 1975, 17.
4 Franjo Poljanec, Historija stare i srednje Jugoslovenske književnosti s pregledom narodne
književnosti, 1937, 118.
5 N. d., 119.
79
in stanovitnost.«2 Kot pomembno kategorijo cerkvene literature,
ki jo lahko štejemo za predhodnico sodobne biografije, Kmecl ome
nja tudi svetniške življenjepise (hagiografije), ki služijo istim na
menom kot pridige, le da so bolj namenjeni branju. »V obojih je
funkcija pripovednega ista: pripovedovana ali pripovedna scena
je nazoren primer (zgled, eksempel), kako dobro se je ravnati po
pridigarjevem nauku in nasvetu, oziroma po nasvetih in naukih svete
cerkve.«3
Že pred desetletji je tudi Franjo Poljanec navajal, da so bile zgodbe
in utrinki iz življenja domačih svetnikov, pisane po vzgledih latinske
in italijanske hagiografske literature, včasih tudi sestavni del srednje
veških pridig.4 Ob tem je pojasnil, da takrat v njih ni bilo natančnih
opisov življenja, dela in čudežev (kot je sicer značilno za srednjeve
ške hagiografije), temveč so kratke anekdote, uporabljene zgolj kot
primer pobožnega življenja in potrditev moralnih naukov. Življe
njepisi apostolov, svetnikov in mučenikov, ki so se žrtvovali za Kristu
sovo vero, sestavljajo velik del italijanske srednjeveške književnosti.
Ljudje so radi poslušali in prebirali te ponavadi živahne, fantastične,
čudežne in dramatične zgodbe, v katerih je bilo prikazano predvsem
trpljenje svetnikov, njihovo pobožno, asketsko življenje, prepolno
trpinčenja lastnega telesa in odrekanj. V tem so nemara videli ideal
popolnosti in so ga kot takšnega občudovali. Neredko hagiografije
obravnavajo zgodovinske osebnosti in ob povsem hagiografskih
potezah vsebujejo precej zgodovinskih podatkov. Tako predstavljajo
prehod med pravimi življenjepisi svetnikov in biografijami, saj je
neredko težko ugotoviti, ali gre za čisto hagiografske spise ali za
prave biografije.5 Duhovniki, ki so se v srednjem veku poleg redkih
sekularnih izobražencev edini ukvarjali s pisanjem, so s svojimi deli
skušali ljudi spodbujati h krščanstvu. Zato so se posvečali pisanju
življenjepisov papežev, menihov (zlasti puščavnikov), svetnikov in
drugih cerkvenih pomembnežev. V poznem srednjem veku so se že
2 Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, 1975, 16, 17.
3 M. Kmecl, 1975, 17.
4 Franjo Poljanec, Historija stare i srednje Jugoslovenske književnosti s pregledom narodne
književnosti, 1937, 118.
5 N. d., 119.
79
