Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 80
RAZPRAVE, [TUDIJE
pojavila biografska dela, ki so izstopala iz okvirjev cerkvene tematike
in so obravnavala posvetne tipe in sloje ljudi (tirane, viteze, kralje), v
renesansi pa so se pisci osredotočili še na umetnike in pesnike,6 pri
tem pa so se zgledovali pri antičnih idealih.
Burckhardt navaja, da je marsikaj, kar je do konca srednjega veka
veljalo za biografijo, pravzaprav zgodovina dobe z dokaj malo smisla
za individualne poteze osebnosti, ki ji je bila biografija namenjena.
Italijanom pa so pomembnejše karakteristične lastnosti pri velikih
možeh (smisel za individualnost) – po tem se ločijo od ostalih zahod
nih biografov in zgodovinarjev, ki le občasno podajajo odkritosrčne
življenjepisne posebnosti. Prvo popolnoma izvirno delo na področju
biografskih zbirk, življenjepisov slavnih mož in žena je bil spis o
Dantejevem življenju, ki ga je ustvaril Boccaccio. Ob koncu 14. stoletja
sledijo vite (hagiografije) odličnih Florentincev (pesnikov, pravnikov,
zdravnikov, umetnikov itd.) Filippa Villanija z značilnostmi: osebna
karakterizacija, združevanje zunanje in notranje fizigonomije. Tako
so nastale najpomembnejše karakteristike znamenitih Italijanov v 15.
in 16. stoletju. Najvažnejša biografska dediščina, ki nam jo je zapustila
renesančna doba, je delo Vespasiana Fiorentina.7
V zvezi s pridigo so pomembne tudi raziskave, ki jih je opravil
George Kennedy. V knjigi Klasična retorika je razložil, da je zgodnja
Cerkev poznala več oblik pridig, med katerimi pa je najpomembnejša
homilija (gr. homilia – druženje, pogovor, neformalen nagovor). Ozna
čevala je ustno interpretacijo svetopisemskih odlomkov, njeno zgrad
bo pa je določalo natančno zaporedje besed v besedilu, ki ga je
govornik razlagal, temu pa je lahko dodal tudi gradivo iz drugih
bes edil. V svoji najnaravnejši obliki je homilija neizumetničena in ne
stremi k sistematični razlagi teologije. Govornik je zbranim vernikom
povedal tisto, kar morajo vedeti, da lahko razumejo besedilo in se
ravnajo po njem. Poslušalstvo so sestavljali katehumeni ali že krščeni
člani. Postopoma pa je Cerkev začela uporabljati bolj izdelano reto
riko, namenjeno bolj kultiviranemu poslušalstvu.8 Stalno mesto v
6 Jože Pogačnik, Slovenska književnost I, 1998, 77, 78.
7 Jacob Burckhardt, Renesančna kultura v Italiji, 1981, 247–249.
8 George Kennedy, Klasična retorika ter njena krščanska in posvetna tradicija od antike
do sodobnosti, 2001, 172, 173.
80
pojavila biografska dela, ki so izstopala iz okvirjev cerkvene tematike
in so obravnavala posvetne tipe in sloje ljudi (tirane, viteze, kralje), v
renesansi pa so se pisci osredotočili še na umetnike in pesnike,6 pri
tem pa so se zgledovali pri antičnih idealih.
Burckhardt navaja, da je marsikaj, kar je do konca srednjega veka
veljalo za biografijo, pravzaprav zgodovina dobe z dokaj malo smisla
za individualne poteze osebnosti, ki ji je bila biografija namenjena.
Italijanom pa so pomembnejše karakteristične lastnosti pri velikih
možeh (smisel za individualnost) – po tem se ločijo od ostalih zahod
nih biografov in zgodovinarjev, ki le občasno podajajo odkritosrčne
življenjepisne posebnosti. Prvo popolnoma izvirno delo na področju
biografskih zbirk, življenjepisov slavnih mož in žena je bil spis o
Dantejevem življenju, ki ga je ustvaril Boccaccio. Ob koncu 14. stoletja
sledijo vite (hagiografije) odličnih Florentincev (pesnikov, pravnikov,
zdravnikov, umetnikov itd.) Filippa Villanija z značilnostmi: osebna
karakterizacija, združevanje zunanje in notranje fizigonomije. Tako
so nastale najpomembnejše karakteristike znamenitih Italijanov v 15.
in 16. stoletju. Najvažnejša biografska dediščina, ki nam jo je zapustila
renesančna doba, je delo Vespasiana Fiorentina.7
V zvezi s pridigo so pomembne tudi raziskave, ki jih je opravil
George Kennedy. V knjigi Klasična retorika je razložil, da je zgodnja
Cerkev poznala več oblik pridig, med katerimi pa je najpomembnejša
homilija (gr. homilia – druženje, pogovor, neformalen nagovor). Ozna
čevala je ustno interpretacijo svetopisemskih odlomkov, njeno zgrad
bo pa je določalo natančno zaporedje besed v besedilu, ki ga je
govornik razlagal, temu pa je lahko dodal tudi gradivo iz drugih
bes edil. V svoji najnaravnejši obliki je homilija neizumetničena in ne
stremi k sistematični razlagi teologije. Govornik je zbranim vernikom
povedal tisto, kar morajo vedeti, da lahko razumejo besedilo in se
ravnajo po njem. Poslušalstvo so sestavljali katehumeni ali že krščeni
člani. Postopoma pa je Cerkev začela uporabljati bolj izdelano reto
riko, namenjeno bolj kultiviranemu poslušalstvu.8 Stalno mesto v
6 Jože Pogačnik, Slovenska književnost I, 1998, 77, 78.
7 Jacob Burckhardt, Renesančna kultura v Italiji, 1981, 247–249.
8 George Kennedy, Klasična retorika ter njena krščanska in posvetna tradicija od antike
do sodobnosti, 2001, 172, 173.
80
