Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 81
KRISTINA KLEMEN^I^
mašnem obredu je dobila že okoli leta 165, z rimskim apologetom
Justinom.9 Kennedy ugotavlja, da je pridigarstvo v zgodnjem sred
njem veku nekoliko nazadovalo, v 11. stoletju pa se je skupaj z
drugimi umetnostmi spet okrepilo. Ena najučinkovitejših pridig v
srednjem veku je bila pridiga papeža Urbana II. na koncilu v Cler
montu leta 1095. Literarni zgodovinarji ji pripisujejo celo odgovor
nost za začetek prve križarske vojne. V 12. stoletju so nastajali prvi
pridigarski priročniki, v obdobju od 13. do 15. stoletja pa so se v
vsej zahodni Evropi že pričeli pojavljati v dokaj velikem številu, saj je
pridiganje postalo priljubljena umetnost.10 Največji navdih so teore
tiki pridigarstva črpali iz Avguštinovega dela O krščanskem nauku, ki
je nastalo med letoma 397 in 427. V renesansi so podajali na tisoče
pridig v latinščini in vseh ljudskih jezikih, prav tako so jih objavljali
in željno prebirali. Večina splošnih del o retoriki se je do neke mere
dotikala tudi pridigarstva, na stotine drugih pa mu je bilo posvečenih
že v osnovi. Velikega pomena so bili prispevki Rudolfa Agricole,
Philippa Melanchthona in Erazma Rotterdamskega.11
Tako kot Matjaž Kmecl in številni drugi literarni zgodovinarji je
tudi Aleksandra Bizjak z definicijskega vidika označila pridigo kot
naslednico homilije v judovski sinagogi.12 V knjigi Pridiga kot žanr je
velik del svojih raziskovalnih prizadevanj posvetila vprašanju, katere
so tiste skupne lastnosti ali podobnosti, ki jih besedila morajo imeti,
da poslušalec ali bralec v njih prepozna pridigo. Opirajoč se na
ugotovitve drugih raziskovalcev ugotavlja, da je bistvenega pomena
za razumevanje strukture teh besedil razmerje med interpretacijo in
aktualizacijo (posodobitvijo). Pri tem z interpretacijo označuje pri
merjavo prebranega svetopisemskega odlomka z drugimi, s posodo
bitvijo pa povezovanje svetopisemskega sporočila s poslušalčevo
situacijo. Glede na navedeno izhodišče poudarja, da sodobno homi
letično pridigo določata dve razsežnosti. Prva je svetopisemska, druga
pa posodobitvena. »Prva predstavlja svetopisemske dogodke in nji
hovo sporočilo, druga svetopisemsko sporočilo poveže s sodobnim
9 Alojzij Slavko Snoj, Homiletika: Božje sporočilo v človeški govorici, 1997, 122.
10 G. Kennedy, n. d., 244.
11 N. d., 294.
12 Aleksandra Bizjak, Pridiga kot žanr, 2005, 23.
81
mašnem obredu je dobila že okoli leta 165, z rimskim apologetom
Justinom.9 Kennedy ugotavlja, da je pridigarstvo v zgodnjem sred
njem veku nekoliko nazadovalo, v 11. stoletju pa se je skupaj z
drugimi umetnostmi spet okrepilo. Ena najučinkovitejših pridig v
srednjem veku je bila pridiga papeža Urbana II. na koncilu v Cler
montu leta 1095. Literarni zgodovinarji ji pripisujejo celo odgovor
nost za začetek prve križarske vojne. V 12. stoletju so nastajali prvi
pridigarski priročniki, v obdobju od 13. do 15. stoletja pa so se v
vsej zahodni Evropi že pričeli pojavljati v dokaj velikem številu, saj je
pridiganje postalo priljubljena umetnost.10 Največji navdih so teore
tiki pridigarstva črpali iz Avguštinovega dela O krščanskem nauku, ki
je nastalo med letoma 397 in 427. V renesansi so podajali na tisoče
pridig v latinščini in vseh ljudskih jezikih, prav tako so jih objavljali
in željno prebirali. Večina splošnih del o retoriki se je do neke mere
dotikala tudi pridigarstva, na stotine drugih pa mu je bilo posvečenih
že v osnovi. Velikega pomena so bili prispevki Rudolfa Agricole,
Philippa Melanchthona in Erazma Rotterdamskega.11
Tako kot Matjaž Kmecl in številni drugi literarni zgodovinarji je
tudi Aleksandra Bizjak z definicijskega vidika označila pridigo kot
naslednico homilije v judovski sinagogi.12 V knjigi Pridiga kot žanr je
velik del svojih raziskovalnih prizadevanj posvetila vprašanju, katere
so tiste skupne lastnosti ali podobnosti, ki jih besedila morajo imeti,
da poslušalec ali bralec v njih prepozna pridigo. Opirajoč se na
ugotovitve drugih raziskovalcev ugotavlja, da je bistvenega pomena
za razumevanje strukture teh besedil razmerje med interpretacijo in
aktualizacijo (posodobitvijo). Pri tem z interpretacijo označuje pri
merjavo prebranega svetopisemskega odlomka z drugimi, s posodo
bitvijo pa povezovanje svetopisemskega sporočila s poslušalčevo
situacijo. Glede na navedeno izhodišče poudarja, da sodobno homi
letično pridigo določata dve razsežnosti. Prva je svetopisemska, druga
pa posodobitvena. »Prva predstavlja svetopisemske dogodke in nji
hovo sporočilo, druga svetopisemsko sporočilo poveže s sodobnim
9 Alojzij Slavko Snoj, Homiletika: Božje sporočilo v človeški govorici, 1997, 122.
10 G. Kennedy, n. d., 244.
11 N. d., 294.
12 Aleksandra Bizjak, Pridiga kot žanr, 2005, 23.
81
