Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 107
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
V prvi objavljeni svetopisemski knjigi Ta evangeli svetiga Matevža
(1555) Trubar v predgovoru zapiše: »H drugimu vom poveimo, de
mi u le-tim našim prevračenu smo veden imeli pred sebo ta pravi
studenic Tiga Noviga Testamenta, kir ie gerški pissan, raven tiga smo
mi tudi gledali na tu prevračene tih novih inu starih vučenikov, kateri
so ta Nov testament iz tiga gerskiga iezika v ta latinski, nemški inu
v laški preobernili, nerveč pak na Erazmov Roterodamov Nov testa-
ment; h timu so nom nega annotationes sylnu pomagale.« V tej
Trubarjevi trditvi je na začetku 20. stoletja Ivan Grafenauer zaznal
Trubarjevo »bahanje z grščino, ki je ni znal«.22 Vendar temu ne bi
mogli pritrditi, saj Trubar na več mestih izraža svoje prepričanje o
odgovornosti, ki jo prevzema s prevajanjem. Dobro se je namreč
zavedal, da se spušča v dejanja, ki lahko da bodo imela daljnosežne
posledice tako na jezikovnem kot na teološkem področju.
V pismu Bullingerju 13. septembra 1555 piše: »Gospod Vergerij,
moj gospod in rojak /…/ se je letos veliko pogajal z mano, da bi skušal
prevesti novo zavezo iz latinščine in nemščine v slovenski jezik; to
sem mu odklanjal, ker se ne čutim sposobnega, saj ne znam ne grško
ne hebrejsko, dokler mi tega ni naročila vsa cerkev moje domovine.«23
Navedena Trubarjeva trditev vneto spremlja raziskovalce njegovega
dela, čeprav nekateri v njej prepoznavajo predvsem Trubarjevo samo-
kritičnost in zavest odgovornosti do svetopisemskega prevoda. Tako
se M. Stanovnik sklicuje na Trubarjeve posebne spodbude, s katerimi
ta pojasnjuje svetopisemski prevod. Te Trubar razkriva v posvetilu k
Ta pervemu deilu tiga noviga testamenta, in sicer pravi: »Gospod Vergerij
je poleg Boga prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je začelo tole
prevajanje. Od Boga dani in sprejeti darovi ter poklic so prevajalca
prisilili k temu delu.« Povsem odkrita trditev, da so poleg Sv. Duha,
apostolov, evangelistov, humanistov in reformatorjev, Vergerija ter
Cerkve njegove domovine ena od odločujočih spodbud za prevajanje
Svetega pisma »od Boga dani in sprejeti darovi ter poklic«, kaže na
Trubarjevo zavest, da je prav on od Boga poklican k temu delu. Poleg
vseh pobud je bil »po svojih besedah vsaj sopobudnik svojih pre-
22 I. Grafenauer, O Trubarjevem prevodu evangelijev, v: Dom in svet 27 (1914), 299.
23 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 24.
105
V prvi objavljeni svetopisemski knjigi Ta evangeli svetiga Matevža
(1555) Trubar v predgovoru zapiše: »H drugimu vom poveimo, de
mi u le-tim našim prevračenu smo veden imeli pred sebo ta pravi
studenic Tiga Noviga Testamenta, kir ie gerški pissan, raven tiga smo
mi tudi gledali na tu prevračene tih novih inu starih vučenikov, kateri
so ta Nov testament iz tiga gerskiga iezika v ta latinski, nemški inu
v laški preobernili, nerveč pak na Erazmov Roterodamov Nov testa-
ment; h timu so nom nega annotationes sylnu pomagale.« V tej
Trubarjevi trditvi je na začetku 20. stoletja Ivan Grafenauer zaznal
Trubarjevo »bahanje z grščino, ki je ni znal«.22 Vendar temu ne bi
mogli pritrditi, saj Trubar na več mestih izraža svoje prepričanje o
odgovornosti, ki jo prevzema s prevajanjem. Dobro se je namreč
zavedal, da se spušča v dejanja, ki lahko da bodo imela daljnosežne
posledice tako na jezikovnem kot na teološkem področju.
V pismu Bullingerju 13. septembra 1555 piše: »Gospod Vergerij,
moj gospod in rojak /…/ se je letos veliko pogajal z mano, da bi skušal
prevesti novo zavezo iz latinščine in nemščine v slovenski jezik; to
sem mu odklanjal, ker se ne čutim sposobnega, saj ne znam ne grško
ne hebrejsko, dokler mi tega ni naročila vsa cerkev moje domovine.«23
Navedena Trubarjeva trditev vneto spremlja raziskovalce njegovega
dela, čeprav nekateri v njej prepoznavajo predvsem Trubarjevo samo-
kritičnost in zavest odgovornosti do svetopisemskega prevoda. Tako
se M. Stanovnik sklicuje na Trubarjeve posebne spodbude, s katerimi
ta pojasnjuje svetopisemski prevod. Te Trubar razkriva v posvetilu k
Ta pervemu deilu tiga noviga testamenta, in sicer pravi: »Gospod Vergerij
je poleg Boga prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je začelo tole
prevajanje. Od Boga dani in sprejeti darovi ter poklic so prevajalca
prisilili k temu delu.« Povsem odkrita trditev, da so poleg Sv. Duha,
apostolov, evangelistov, humanistov in reformatorjev, Vergerija ter
Cerkve njegove domovine ena od odločujočih spodbud za prevajanje
Svetega pisma »od Boga dani in sprejeti darovi ter poklic«, kaže na
Trubarjevo zavest, da je prav on od Boga poklican k temu delu. Poleg
vseh pobud je bil »po svojih besedah vsaj sopobudnik svojih pre-
22 I. Grafenauer, O Trubarjevem prevodu evangelijev, v: Dom in svet 27 (1914), 299.
23 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 24.
105
