Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 262
BILO JE POVEDANO
[168] Problem je torej v boljšem uživanju, kar se dá načelno rešiti
na dva načina: ali z izpremembo razmerja na bolj ali manj radikalen
način ali pa z uveljavljanjem etičnega, izvendružbenega načela kari-
tativnosti.
Prvo možnost protestanti odločno odklanjajo. Kajti »Bug je
dopustil vsakimu suje [svoje] imejti, od nega sam sebe, sujo družino
rediti inu živiti inu kar premore, s tejmi bozimi podiliti.«20
To je Luthrovo naziranje, s katerim se v bistvu ujema tudi Me-
lanchthonovo […]. Tudi evangelij nikjer ne zapoveduje, da bi se
moralo kar koli izpremeniti. »Evangelium pusti purgarsko ordningo
[občanski, običajni red] ostati.«21
Ostane druga možnost za izravnavo družbenih neskladnosti: to
je izvendružbeni princip karitativnosti. […]
Ta skrb za uboge pa naj ne ostane individualna, temveč naj se
organizira. Po nemškem zgledu se priporoča ustanavljanje »gmajn
[skupnih] skrinj ali kašč« (gemeine Kasten) »za uboge potrebne ljudi,
vdove, sirote, zapuščene otroke, za uboge hišne ljudi«. To je »gmajn
davanje ali štivro [dajatev] zbirati, zlasti pa sliharni bruman [dober,
pobožen] karščenik vsaki petak ali drugi postavljeni dan edan denar
ali groš v skrinico položi ali sicer v testamentu svojga zadnjega ali
poslednjega časa edno almožno [miloščino, dar] v gmajn božjo
skrinjo odloči.«22
Že pred reformacijo so nemška mesta začela prevzemati v svojo
upravo in pod svoje pokroviteljstvo razne dobrodelne ustanove:
bolnišnice, [169] ubožnice, šole. Z reformacijo se je dejavnost mest v
tej smeri še bolj okrepila in sploh se je uveljavilo načelo, da postani
socialno skrbstvo zadeva občine. […] Tudi premoženje samostanov
naj se uporabi za dobrodelne namene. […] Gospoščina je dolžna, da
to samostansko blago spet povrne pravemu namenu, da se bodo
mogli vzgajati in vzdrževati dobri šolarji, učitelji in pridigarji.23
Toda ni dovolj splošna miloščina, »de se tukaj enimu en vinar,
groš ali zlat da, po tem, kakor je naše premoženje inu njegova potreba
20 Trubar, Artikuli 88
21 Trubar, Hišna postila III, 26.
22 Juričič, Postila I, 70.
23 Trubar, Artikuli 88.
260
[168] Problem je torej v boljšem uživanju, kar se dá načelno rešiti
na dva načina: ali z izpremembo razmerja na bolj ali manj radikalen
način ali pa z uveljavljanjem etičnega, izvendružbenega načela kari-
tativnosti.
Prvo možnost protestanti odločno odklanjajo. Kajti »Bug je
dopustil vsakimu suje [svoje] imejti, od nega sam sebe, sujo družino
rediti inu živiti inu kar premore, s tejmi bozimi podiliti.«20
To je Luthrovo naziranje, s katerim se v bistvu ujema tudi Me-
lanchthonovo […]. Tudi evangelij nikjer ne zapoveduje, da bi se
moralo kar koli izpremeniti. »Evangelium pusti purgarsko ordningo
[občanski, običajni red] ostati.«21
Ostane druga možnost za izravnavo družbenih neskladnosti: to
je izvendružbeni princip karitativnosti. […]
Ta skrb za uboge pa naj ne ostane individualna, temveč naj se
organizira. Po nemškem zgledu se priporoča ustanavljanje »gmajn
[skupnih] skrinj ali kašč« (gemeine Kasten) »za uboge potrebne ljudi,
vdove, sirote, zapuščene otroke, za uboge hišne ljudi«. To je »gmajn
davanje ali štivro [dajatev] zbirati, zlasti pa sliharni bruman [dober,
pobožen] karščenik vsaki petak ali drugi postavljeni dan edan denar
ali groš v skrinico položi ali sicer v testamentu svojga zadnjega ali
poslednjega časa edno almožno [miloščino, dar] v gmajn božjo
skrinjo odloči.«22
Že pred reformacijo so nemška mesta začela prevzemati v svojo
upravo in pod svoje pokroviteljstvo razne dobrodelne ustanove:
bolnišnice, [169] ubožnice, šole. Z reformacijo se je dejavnost mest v
tej smeri še bolj okrepila in sploh se je uveljavilo načelo, da postani
socialno skrbstvo zadeva občine. […] Tudi premoženje samostanov
naj se uporabi za dobrodelne namene. […] Gospoščina je dolžna, da
to samostansko blago spet povrne pravemu namenu, da se bodo
mogli vzgajati in vzdrževati dobri šolarji, učitelji in pridigarji.23
Toda ni dovolj splošna miloščina, »de se tukaj enimu en vinar,
groš ali zlat da, po tem, kakor je naše premoženje inu njegova potreba
20 Trubar, Artikuli 88
21 Trubar, Hišna postila III, 26.
22 Juričič, Postila I, 70.
23 Trubar, Artikuli 88.
260
