Page 261 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 261
ALBERT KOS
V naši protestantski književnosti ni obširnejšega razpravljanja
niti določnejšega stališča glede oderuštva, jemanja obresti, pravične
cene, čeprav je Luther v svojih spisih posvečal tem vprašanjem po-
sebno pozornost. Vzrok bo pač ta, da so naši protestanti prevajali in
prirejali le knjige izključno verske vsebine, v katerih se družbena
problematika odraža samo posredno kot osvetlitev verskega nauka.
Problemi pa so bili tudi pri nas podobni. Razmeroma razgibano
gospodarsko življenje: obrtniška produkcija, živahna trgovina in pa
srečanje s prodirajočim močnejšim tujim kapitalom je moralo spro-
žiti vsa ta vprašanja.17 Luther nasproti pojavu kapitala kot novega
samostojnega vira pridobivanja, s katerim je delo dobilo nevarnega
tekmeca, ni imel trdnega stališča. Po eni strani je videl vse izrastke
oderuštva, po drugi pa še ni računal z nujnostjo novih oblik kapita-
lističnega gospodarstva, ki je preseglo okvir posameznih zaključenih
teritorialnih in komunalnih področij. V takem duhu je Luther od-
ločno zavračal mamonizem, ki so ga naši protestanti predstavili in
opredelili takole: »Mamon se reče na kup spravljeno bogastvo, katero
se čez vsagdajno potribo želno grabi, vkup hrani inu ga skrbno
varuje, od kateriga bi človik dobro moral drugim pomagati, prez
[brez] vse svoje škode.«18
Bogastvo je malokdaj pravično pridobljeno. Čeprav pa ga kdo
potem pravično podeduje, je vendar često nekaj nepravilnega v
uživanju, ker se grdo in nekoristno uživa in s tem odvzema ubogim,
katerim po pravici pripada. Obilje blaga in denarja je vzrok greha,
draži k vsemu zlu in [je] po Pavlu vzrok pogubljenja.
Toda pri bogastvu je razlikovati med imetjem in uživanjem. Imet-
je bogastva je dovoljeno, če je pravično pridobljeno, in ni ga za-
vreči […]. Toda obsoja se lakomnost in nespodobno uživanje blaga:
»Zakaj mi vidimo, da eden lakomnik nikomur ne pomaga, ništar
[ničesar] ne da, ništar ne posodi, ništar ne počaka, ni na upanje ne da;
tudi ne proda, tamuč [temveč] ako vidi, da velik dobitak more imeti.«19
17 Grafenauer, [Boj za staro pravdo. Slovenski kmet ob koncu 15. in v začetku 16.
stol. Ljubljana 1944], 19–21, 29–47. – Zwitter Fran, Starejša kranjska mesta in
meščanstvo. Ljubljana 1929, 48 sl.
18 Juričič, Postila II, 130.
19 Juričič, Postila II, 157.
259
V naši protestantski književnosti ni obširnejšega razpravljanja
niti določnejšega stališča glede oderuštva, jemanja obresti, pravične
cene, čeprav je Luther v svojih spisih posvečal tem vprašanjem po-
sebno pozornost. Vzrok bo pač ta, da so naši protestanti prevajali in
prirejali le knjige izključno verske vsebine, v katerih se družbena
problematika odraža samo posredno kot osvetlitev verskega nauka.
Problemi pa so bili tudi pri nas podobni. Razmeroma razgibano
gospodarsko življenje: obrtniška produkcija, živahna trgovina in pa
srečanje s prodirajočim močnejšim tujim kapitalom je moralo spro-
žiti vsa ta vprašanja.17 Luther nasproti pojavu kapitala kot novega
samostojnega vira pridobivanja, s katerim je delo dobilo nevarnega
tekmeca, ni imel trdnega stališča. Po eni strani je videl vse izrastke
oderuštva, po drugi pa še ni računal z nujnostjo novih oblik kapita-
lističnega gospodarstva, ki je preseglo okvir posameznih zaključenih
teritorialnih in komunalnih področij. V takem duhu je Luther od-
ločno zavračal mamonizem, ki so ga naši protestanti predstavili in
opredelili takole: »Mamon se reče na kup spravljeno bogastvo, katero
se čez vsagdajno potribo želno grabi, vkup hrani inu ga skrbno
varuje, od kateriga bi človik dobro moral drugim pomagati, prez
[brez] vse svoje škode.«18
Bogastvo je malokdaj pravično pridobljeno. Čeprav pa ga kdo
potem pravično podeduje, je vendar često nekaj nepravilnega v
uživanju, ker se grdo in nekoristno uživa in s tem odvzema ubogim,
katerim po pravici pripada. Obilje blaga in denarja je vzrok greha,
draži k vsemu zlu in [je] po Pavlu vzrok pogubljenja.
Toda pri bogastvu je razlikovati med imetjem in uživanjem. Imet-
je bogastva je dovoljeno, če je pravično pridobljeno, in ni ga za-
vreči […]. Toda obsoja se lakomnost in nespodobno uživanje blaga:
»Zakaj mi vidimo, da eden lakomnik nikomur ne pomaga, ništar
[ničesar] ne da, ništar ne posodi, ništar ne počaka, ni na upanje ne da;
tudi ne proda, tamuč [temveč] ako vidi, da velik dobitak more imeti.«19
17 Grafenauer, [Boj za staro pravdo. Slovenski kmet ob koncu 15. in v začetku 16.
stol. Ljubljana 1944], 19–21, 29–47. – Zwitter Fran, Starejša kranjska mesta in
meščanstvo. Ljubljana 1929, 48 sl.
18 Juričič, Postila II, 130.
19 Juričič, Postila II, 157.
259
