Page 263 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 263
ALBERT KOS
hoče imejti. Takovo pomuč smo mi vselej ubogim ludem dolžni«.
Potrebna je še druga miloščina, ki jo vsakdo daje s tem, da v svojem
stanu in poklicu vedno služi in pomaga svojemu bližnjemu, »zlasti
de en vsakteri svoj andel [delež], antverk [rokodelstvo] inu dolgovane
[dolžnost] taku pela, de on nikoger ne preveča [preslepi], nikoger s
falš [nepristnim, slabim] blagum ne ogolufa, na enim spodobnim
dobičku zadosti inu za dobru ima inu tem ludem nih denar dobru
plača, de on špravo mero inu vago daja … Kateri pak zvejstu kupčuje
ali rovna, ako lih taisti ništer zabstojn ne da, inu vzame en spodoben
dobiček, ta da eno almožno.«24
Protestantizem je tako v celoti zadržal družbeni nazor, ki je veljal
od začetka krščanstva skozi ves srednji vek. Obstoječe družbeno
stanje je nekaj od boga danega in se zato niti ne poskuša izpremeniti.
Božja zapoved zahteva le karitativno udejstvovanje in lajšanje bede
in stiske z zasebnim darovanjem in miloščino, toda brez družbene
pobude in načrta. Tudi organizirana miloščina, ki smo jo omenili, v
bistvu ne presega udejstvovanja zasebne karitativnosti. Za kristjane
je dajanje miloščine in vsakršna pomoč bližnjemu brezpogojna
dolžnost. In to je ves socialni program protestantizma.
24 Trubar, Hišna postila II, 120.
261
hoče imejti. Takovo pomuč smo mi vselej ubogim ludem dolžni«.
Potrebna je še druga miloščina, ki jo vsakdo daje s tem, da v svojem
stanu in poklicu vedno služi in pomaga svojemu bližnjemu, »zlasti
de en vsakteri svoj andel [delež], antverk [rokodelstvo] inu dolgovane
[dolžnost] taku pela, de on nikoger ne preveča [preslepi], nikoger s
falš [nepristnim, slabim] blagum ne ogolufa, na enim spodobnim
dobičku zadosti inu za dobru ima inu tem ludem nih denar dobru
plača, de on špravo mero inu vago daja … Kateri pak zvejstu kupčuje
ali rovna, ako lih taisti ništer zabstojn ne da, inu vzame en spodoben
dobiček, ta da eno almožno.«24
Protestantizem je tako v celoti zadržal družbeni nazor, ki je veljal
od začetka krščanstva skozi ves srednji vek. Obstoječe družbeno
stanje je nekaj od boga danega in se zato niti ne poskuša izpremeniti.
Božja zapoved zahteva le karitativno udejstvovanje in lajšanje bede
in stiske z zasebnim darovanjem in miloščino, toda brez družbene
pobude in načrta. Tudi organizirana miloščina, ki smo jo omenili, v
bistvu ne presega udejstvovanja zasebne karitativnosti. Za kristjane
je dajanje miloščine in vsakršna pomoč bližnjemu brezpogojna
dolžnost. In to je ves socialni program protestantizma.
24 Trubar, Hišna postila II, 120.
261
