Page 356 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 356
KRONIKA
izzval kulturne, družbene in politične spremembe. Okrepila se je duhovna,
socialna zavest: ljudi je naučil razmišljati, kmet se je sam odločal in
branil svoje pravice. Vse do pojava reformacije na Slovenskem ni bilo
osnovne šole, ki bi bila namenjena vsem ne glede na spol, premoženjsko
stanje ali sloj. Šele v času reformacije je prišla do izraza misel, da je
človek vreden vzgoje in izobraževanja. In Trubar je te ideje uresničeval
s svojim delom. Zamisel o šoli je Trubar prvič izrazil v Abecedniku leta
1550, ki ga je namenil »vsem mladim inu preprostim Slovencem«.
Ljubljana je po njegovi zaslugi leta 1563 dobila prvo stanovsko šolo.
Trubarjeva ideja osnovne šole je ena najbolj demokratičnih idej 15.
stoletja v Evropi, četudi protestantska šolska organizacija zaradi
protireformacije ni obstala in smo jo prenovljeno dobili šele 300 let
pozneje, s terezijanskimi reformami v 18. stoletju.
Ljube Slovenke, ljubi Slovenci!
Knjižni jezik, kakor so ga utemeljili protestanti, je zagotovo
najbolj združevalna prvina nacionalne identitete, čeravno je obenem
protestantizem razcepil versko zavest naših prednikov. Kako združiti,
a hkrati ne povzročiti novih razdruževanj – takšno je bilo očitno
vedno temeljno hrepenenje našega naroda. In hkrati tudi naš pro-
blem. In prav hrepenenje je ena tistih lepih slovenskih besed, ki jo tujci, ki so
se naučili našega jezika, najraje izberejo kot tisto, s katero simbolizirajo lepoto
in samosvojost slovenskega jezika. Morda zato, ker se lepo poda z
dvojino, ker gre hrepenenje v paru: ker nikoli ne hrepeniš po tistem,
kar imaš, marveč po drugem … V hrepenenju je doma odprtost, v
hrepenenju je že odprt prostor za drugega, hrepenenje je prostor
dialoga, je prostor kulture. Zato ob izročilu prvih knjig, tiskanih
zapisov in samosvoje slovenščine nikoli ne pozabimo, da so nas
osebnosti, ki so iz sveta preganjale prepir, pozivale k nuji, »da rojak
prost bo vsak«, da je le svetu odprt, duha premožen in toleranten
sosed pravi mejak, nagovarjale predvsem s polja kulture, znanosti,
filozofije. Od Zoisa do Prešerna, od Cankarja do Jakca, od OHO-ja
do NSK-ja, od Šalamuna do Žižka, od Plečnika do Luisa Adamiča,
od Karlinove do Jančarja, od Klopčiča do Globokarja, od Prežiha do
Kosovela, od Pirjevca do Gruma, od Vege do Hermana Potočnika,
od bratov Rusjan do Ressla, od Zlobca do Saleclove, od Kermaunerja
do Letonje …
354
izzval kulturne, družbene in politične spremembe. Okrepila se je duhovna,
socialna zavest: ljudi je naučil razmišljati, kmet se je sam odločal in
branil svoje pravice. Vse do pojava reformacije na Slovenskem ni bilo
osnovne šole, ki bi bila namenjena vsem ne glede na spol, premoženjsko
stanje ali sloj. Šele v času reformacije je prišla do izraza misel, da je
človek vreden vzgoje in izobraževanja. In Trubar je te ideje uresničeval
s svojim delom. Zamisel o šoli je Trubar prvič izrazil v Abecedniku leta
1550, ki ga je namenil »vsem mladim inu preprostim Slovencem«.
Ljubljana je po njegovi zaslugi leta 1563 dobila prvo stanovsko šolo.
Trubarjeva ideja osnovne šole je ena najbolj demokratičnih idej 15.
stoletja v Evropi, četudi protestantska šolska organizacija zaradi
protireformacije ni obstala in smo jo prenovljeno dobili šele 300 let
pozneje, s terezijanskimi reformami v 18. stoletju.
Ljube Slovenke, ljubi Slovenci!
Knjižni jezik, kakor so ga utemeljili protestanti, je zagotovo
najbolj združevalna prvina nacionalne identitete, čeravno je obenem
protestantizem razcepil versko zavest naših prednikov. Kako združiti,
a hkrati ne povzročiti novih razdruževanj – takšno je bilo očitno
vedno temeljno hrepenenje našega naroda. In hkrati tudi naš pro-
blem. In prav hrepenenje je ena tistih lepih slovenskih besed, ki jo tujci, ki so
se naučili našega jezika, najraje izberejo kot tisto, s katero simbolizirajo lepoto
in samosvojost slovenskega jezika. Morda zato, ker se lepo poda z
dvojino, ker gre hrepenenje v paru: ker nikoli ne hrepeniš po tistem,
kar imaš, marveč po drugem … V hrepenenju je doma odprtost, v
hrepenenju je že odprt prostor za drugega, hrepenenje je prostor
dialoga, je prostor kulture. Zato ob izročilu prvih knjig, tiskanih
zapisov in samosvoje slovenščine nikoli ne pozabimo, da so nas
osebnosti, ki so iz sveta preganjale prepir, pozivale k nuji, »da rojak
prost bo vsak«, da je le svetu odprt, duha premožen in toleranten
sosed pravi mejak, nagovarjale predvsem s polja kulture, znanosti,
filozofije. Od Zoisa do Prešerna, od Cankarja do Jakca, od OHO-ja
do NSK-ja, od Šalamuna do Žižka, od Plečnika do Luisa Adamiča,
od Karlinove do Jančarja, od Klopčiča do Globokarja, od Prežiha do
Kosovela, od Pirjevca do Gruma, od Vege do Hermana Potočnika,
od bratov Rusjan do Ressla, od Zlobca do Saleclove, od Kermaunerja
do Letonje …
354
