Page 355 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 355
KRKORONNIKIAKA
Majda [irca
GOVOR OB DNEVU REFORMACIJE 2010
V MARIBORU
Lubi Slovenci!
Nihče v naši zgodovini nas ni nagovoril s takim srcem kot Primož
Trubar. Pozdravil nas je z besedo, ki vključuje ljubezen. Kakor da bi
nas dobesedno hotel ozdraviti tujstva, razcepljenosti in vdanosti, je
poklical slovenski narod k združitvi z ljubeznijo, z »bitjo našega bitja«,
ki se je v nadaljnjih več kot petsto letih v naslavljanju spreminjala od
»dragi« do »tovariški« in »spoštovani Slovenci«. A v tej levitvi na-
slavljanj, ki jo je rojeval čas, se je morebiti utopilo srce – tista ključna
podstat našega obstoja, za katero je Jurij Dalmatin v prevodu Biblije
leta 1584 rekel: »Zakaj človiešku serce je kakor ena barka nad enim
divjim morjem, katero fortune inu viharji od štirih strani tega sveta
gonijo.« Vendar barko na divjem morju običajno goni več viharjev kot
fortun (srečnih okoliščin). Reformacija je bila za slovenski narod
ogromen vihar, ki je s svojo re-formo, dobesedno izklesano v protestu
kot izhodišču protestantizma, narodu prinesla tudi srečo (fortuno).
Srečo, da je lahko dihal s svojimi pljuči, da je pisal in bral v svojem
jeziku in da je (z)gradil svojo osebno izkaznico, ki je jamčila, da je
slovenski narod sposoben živeti v družbi kulturnih evropskih na-
rodov. Tega se je treba vedno na novo spominjati, kajti prevečkrat se
stvari, ki jih imamo in živimo, zavedamo šele takrat, ko jih izgubimo,
cenimo pa predvsem takrat, ko se zanje borimo. Zatorej: s tem, ko so
Primož Trubar in drugi protestanti prebujali narodno zavest svojega
ljudstva, so naredili odločen, odličen in odločilen korak na poti
oblikovanja narodne identitete in naše samostojnosti.
Z Abecednikom in Katekizmom je Trubar omogočil bralno kulturo
in razvoj slovenskega jezika. Pisano besedo je dal v roke ljudstvu ter tako
353
Majda [irca
GOVOR OB DNEVU REFORMACIJE 2010
V MARIBORU
Lubi Slovenci!
Nihče v naši zgodovini nas ni nagovoril s takim srcem kot Primož
Trubar. Pozdravil nas je z besedo, ki vključuje ljubezen. Kakor da bi
nas dobesedno hotel ozdraviti tujstva, razcepljenosti in vdanosti, je
poklical slovenski narod k združitvi z ljubeznijo, z »bitjo našega bitja«,
ki se je v nadaljnjih več kot petsto letih v naslavljanju spreminjala od
»dragi« do »tovariški« in »spoštovani Slovenci«. A v tej levitvi na-
slavljanj, ki jo je rojeval čas, se je morebiti utopilo srce – tista ključna
podstat našega obstoja, za katero je Jurij Dalmatin v prevodu Biblije
leta 1584 rekel: »Zakaj človiešku serce je kakor ena barka nad enim
divjim morjem, katero fortune inu viharji od štirih strani tega sveta
gonijo.« Vendar barko na divjem morju običajno goni več viharjev kot
fortun (srečnih okoliščin). Reformacija je bila za slovenski narod
ogromen vihar, ki je s svojo re-formo, dobesedno izklesano v protestu
kot izhodišču protestantizma, narodu prinesla tudi srečo (fortuno).
Srečo, da je lahko dihal s svojimi pljuči, da je pisal in bral v svojem
jeziku in da je (z)gradil svojo osebno izkaznico, ki je jamčila, da je
slovenski narod sposoben živeti v družbi kulturnih evropskih na-
rodov. Tega se je treba vedno na novo spominjati, kajti prevečkrat se
stvari, ki jih imamo in živimo, zavedamo šele takrat, ko jih izgubimo,
cenimo pa predvsem takrat, ko se zanje borimo. Zatorej: s tem, ko so
Primož Trubar in drugi protestanti prebujali narodno zavest svojega
ljudstva, so naredili odločen, odličen in odločilen korak na poti
oblikovanja narodne identitete in naše samostojnosti.
Z Abecednikom in Katekizmom je Trubar omogočil bralno kulturo
in razvoj slovenskega jezika. Pisano besedo je dal v roke ljudstvu ter tako
353
