Page 351 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 351
VOLKER DREHSEN
socialnih izvorov kot skupno zavest odrešenosti, v karitativnost kot
empatijo s trpečimi, zatiranimi in pomoči potrebnimi.32 Etična
usmeritev pa ni več mogoča kot neposreden derivat iz Biblije ali neke
konfesionalne dogmatike; pomeni koncentrat krščanskega prepri-
čanja, ki izhaja iz »vsakokratnega gibanja religiozne ideje v so-
dobnosti«, z večpomensko zgodovinsko interpretacijo krščanstva v
ozadju. Zato se lahko v spreminjajočih se zgodovinskih družbenih
razmerah uveljavlja le vedno na novo v ustreznih konkretizacijah in
individualizacijah.
Vodilne predstave krščanske socialne etike so pri tem oprte na
eshatološko zavest, da je z verovanjem v Božje kraljestvo vedno
mogoče izboljšati in preseči doseženo. Toda: »V območju zemeljskih
življenjskih bojev boste nudili nepogrešljive usluge in razvili najbolj
notranje sile, svoje prave idealne volje pa ne boste nikoli mogli
uresničiti. Božjega kraljestva na zemlji kot popolnega etičnega
socialnega organizma prav tako ne boste mogli ustvariti, kakor ga
ni mogla in ga na more nobena druga sila na svetu […].«33 S tem
opozorilom Troeltsch navsezadnje ne opiše nič drugega kakor jedro
evangeljskega sporočila o opravičenju, ki so ga reformatorji ponovno
odkrili in v katerem se združita izziv in razbremenitev za človeka:
odločno varovanje »etičnega dostojanstva posamezne in skupne
osebnosti« prepušča »posebni religiozni smotrni odnos onstranski
izpolnitvi« in »uresničenju Božjega razuma; […] vera je sila življenj-
skega boja, toda življenje ostaja boj, ki se vedno znova poraja na
vedno novih frontah«.34
Troeltschu se zdi pomembno, da spomni, kako se v etičnih kon-
f liktih sodobnosti v svojem etičnem ravnanju ne smemo preobre-
menjevati s pretenzijami, da moramo pospešiti prihod Božjega
kraljestva ali ga z lastnimi zmožnostmi in znanji celo uresničevati.
To je opozarjal prav zato, ker je po drugi strani na osnovi svoje
analize modernosti vedno znova opogumljal k svobodnemu, odgo-
vornemu, ustvarjalnemu sodelovanju pri učinkovitem reševanju
socialnih in intelektualnih problemov sodobnosti. Ni mu šlo niti za
32 Troeltsch, Soziallehren, 978.
33 Prav tam, 985.
34 Troeltsch, Protestantisches Christentum, 615.
349
socialnih izvorov kot skupno zavest odrešenosti, v karitativnost kot
empatijo s trpečimi, zatiranimi in pomoči potrebnimi.32 Etična
usmeritev pa ni več mogoča kot neposreden derivat iz Biblije ali neke
konfesionalne dogmatike; pomeni koncentrat krščanskega prepri-
čanja, ki izhaja iz »vsakokratnega gibanja religiozne ideje v so-
dobnosti«, z večpomensko zgodovinsko interpretacijo krščanstva v
ozadju. Zato se lahko v spreminjajočih se zgodovinskih družbenih
razmerah uveljavlja le vedno na novo v ustreznih konkretizacijah in
individualizacijah.
Vodilne predstave krščanske socialne etike so pri tem oprte na
eshatološko zavest, da je z verovanjem v Božje kraljestvo vedno
mogoče izboljšati in preseči doseženo. Toda: »V območju zemeljskih
življenjskih bojev boste nudili nepogrešljive usluge in razvili najbolj
notranje sile, svoje prave idealne volje pa ne boste nikoli mogli
uresničiti. Božjega kraljestva na zemlji kot popolnega etičnega
socialnega organizma prav tako ne boste mogli ustvariti, kakor ga
ni mogla in ga na more nobena druga sila na svetu […].«33 S tem
opozorilom Troeltsch navsezadnje ne opiše nič drugega kakor jedro
evangeljskega sporočila o opravičenju, ki so ga reformatorji ponovno
odkrili in v katerem se združita izziv in razbremenitev za človeka:
odločno varovanje »etičnega dostojanstva posamezne in skupne
osebnosti« prepušča »posebni religiozni smotrni odnos onstranski
izpolnitvi« in »uresničenju Božjega razuma; […] vera je sila življenj-
skega boja, toda življenje ostaja boj, ki se vedno znova poraja na
vedno novih frontah«.34
Troeltschu se zdi pomembno, da spomni, kako se v etičnih kon-
f liktih sodobnosti v svojem etičnem ravnanju ne smemo preobre-
menjevati s pretenzijami, da moramo pospešiti prihod Božjega
kraljestva ali ga z lastnimi zmožnostmi in znanji celo uresničevati.
To je opozarjal prav zato, ker je po drugi strani na osnovi svoje
analize modernosti vedno znova opogumljal k svobodnemu, odgo-
vornemu, ustvarjalnemu sodelovanju pri učinkovitem reševanju
socialnih in intelektualnih problemov sodobnosti. Ni mu šlo niti za
32 Troeltsch, Soziallehren, 978.
33 Prav tam, 985.
34 Troeltsch, Protestantisches Christentum, 615.
349
